Torek,
1. 4. 2008,
13.24

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 1. 4. 2008, 13.24

7 let, 2 meseca

Ali bo predsednik skočil?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Severnoatlantsko zavezništvo s premiki na vzhod tehta odločnost in samozavest Moskve. Ukrajina in Gruzija v Natovem naročju? Bržčas preveč za leto 2008.

Delovanja in širitve Nata so se mi vedno zdele veliko bolj geostrateško utemeljene kot sama retorika, ki je spremljala te širitve. Že samo dejstvo, da so Češka, Madžarska in Poljska v Nato vstopile že leta 1999 (kar 5 let prej kot v Evropsko unijo) veliko pove o strateški usmeritvi organizacije. Od sovjetskega vplivnega območja v Evropi je ostalo bore malo, še najbolj v napačno smer zapeljane države so blizu ali celo znotraj organizacije. Govor o miru in varnosti ne odtehta zgodovinske simbolike, ki jo s širitvijo na vzhod premore govorica odrešenja pred nestabilnostjo in suženjstvom nekdanje sovjetske nadvlade. No, vse to bi mirno lahko prepisal iz kakšnega propagandnega letaka organizacije, ki v naslednjih dneh v središču Bukarešte razmišlja o dveh vrstah širitev. Eni strateški in drugi logični. V slednjo štejem države Balkana; Hrvaško, Albanijo in Makedonijo (zelo neresno, morda celo nevarno za stabilnost države, bi bilo, če bi Grčija zaradi spora o imenu vztrajala pri vetu). Srbija, Črna Gora, Kosovo ter Bosna in Hercegovina z novo širitvijo na prej omenjene države postajajo obkrožene z Natovimi državami, kar bi lahko bilo svojevrstno zagotovilo za stabilnost in predvsem za odločen ne prelivanju sporov iz ene v drugo državo. V času, ko je Nato polno zaposlen, občasno podhranjen (in le delno uspešen, saj vojaška premoč pač ne prinaša zmag v miru) v Afganistanu, si nikakor ne želi novih kriznih žarišč. Za Kfor je tako ali tako dovolj dela na Kosovu, z novo balkansko širitvijo Nato logično nadaljuje pot evropskega poenotenja.

Druga, manj možna širitev, je nov dodatek usmeritvi, ki Nato vodi od razpada dvoblokovske ureditve sveta, saj umika ozemlja Evrope s področij interesnih sporov med Zahodom in Vzhodom. Ta so se v zadnjih letih preselila drugam, predvsem na Bližnji in Daljni Vzhod, kjer se interesi Zahoda in Vzhoda krešejo predvsem na energetskem “trgu”, na katerem še zdaleč nista edini stranki. Gruzija je s tega vidika izjemno pomembna država, saj leži v osrčju Kavkaza, prepredenega z energetskimi potmi in le lučaj od Srednje Azije. Po drugi strani je Gruzija država, ki se sooča s separatizmom. Ruski vpliv na separatistične regije je znaten, ruska moč je v energentih. Ukrajina je država, ki je že tako razdvojena med pro-evropskimi in pro-ruskimi stališči. Tlakovanje poti Ukrajini in Gruziji za pot v NATO sicer ni nek novum v ameriški zunanjepolitični in varnostni zaznavi stare celine. Razni inštituti že leta poudarjajo pomen Srednjeazijskih in kavkaških energetskih in pa tudi kriminalnih poti. Vprašanje, ki nekako visi v zraku, je: ali je treba zato, da bi želene regije laže obvladovali, jeziti Moskvo. Nato v Bukarešti je manifestacija in test. Ali bo ruski predsednik skočil ali ne. Test, ki si ga zaradi energetske odvisnosti od Moskve in posledičnega rušenja njenega regionalnega vpliva Ukrajina in Gruzija pač ne moreta privoščiti. Ali si lahko Zahod privošči vnovično oboroževalno tekmo, ki jo napovedujejo protiraketni ščiti, občutja ogroženosti in pretirane samozavesti?