Razdrobljenost interesov je rakova rana slovenske obrti

Novi obrtni zakon, ki bo prinesel tudi prostovoljno članstvo v zbornici, je razdelil, pa ne samo članstvo OZS-ja. Prvi mož zbornice sicer urarski mojster, ki je pred kratkim spet postal tudi državni svetnik, meni, da bo prostovoljno članstvo na eni strani homogeniziralo članstvo, ki pa potem ne bo moglo več jasno artikulirati svojih interesov. Prostovoljno članstvo pa nikakor ni največji greh novega zakona: največji je, da se bo z novim zakonom izgubila sled, kaj obrt sploh je in kakšna je njena vloga, je prepričan Alojz Kovšca, ki tudi ne razume, zakaj se GZS zelo vehementno spušča v razpravo o novem obrtnem zakonu. Ste že spoznali vse skrivnosti in težave obrtnega in podjetniškega sektorja, ki je združen v vašo zbornico?

Kvantitativno še ne, v nekatere stvari se bom moral preprosto bolj poglobiti in jih dodobra preučiti, osnovne težave pa seveda poznam. Kako boste v prihodnjih dneh, tednih in mesecih zaradi afer, ki so omajale ugled zbornice (tudi zaradi afere s plačami in odpravnino nekdanjega generalnega sekretarja Dušana Krajnika), vrnili ta ugled zbornici?

Težko bo, a ne nemogoče! Spričo toge delovnopravne zakonodaje je treba priznati, da kdorkoli, ki prevzame samo organizacijo, jo prevzame v takšnem obsegu in kondiciji, v kakršni se nahaja. Ni namen narediti organizacijo vitko v smislu gospodarskih družb, OZS ni podjetje, zato je težko oceniti, kaj je racionalno delovanje in kaj je dober poslovni rezultat. Žal se OZS v zadnjih dveh letih ni prilagodil prehodu na prostovoljno članstvo, čeprav je to kot Damoklejev meč nenehno viselo nad njo. Na vrat na nos bomo morali v zbornici uvesti storitve, da bodo naši člani opazili, da zares obstajamo. Kako reformirati hišo, v kateri so strokovnjaki dobro opravljali neko delo, in jih zdaj obrniti nekam drugam, v drugo smer, bo težaško sizifovo delo. Mi bomo na zbornici poskusili oblikovati več jeder, ki se bodo ukvarjala s posamičnimi področji, tudi tisto, ki se bo ukvarjalo z javnimi pooblastili, če jih bomo še uspeli obdržati. Zagotovili bomo tudi stabilno financiranje iz članarine. Potem pa bomo oblikovali mikrojedra, ki se bodo ukvarjala s panožnimi projekti. Tako bomo skušali preživeti.

Kaj je ta hip osnovna težava slovenske obrti in podjetništva?

Razdrobljenost interesov. Heterogenost populacije obrtnikov in podjetnikov. Vsi menijo, da so obrtniki oziroma podjetniki heterogena skupina in imajo enake interese in jih vodijo enaki cilj. Ampak to ni res. Obrtna zbornica je v bistvu država v malem, če seveda govorimo o članstvu zbornice! Na eni strani imamo karierne podjetnike, ki so se zavestno odločili za podjetniško kariero in so vlagali tako vase kot tudi v proizvajalna sredstva. Ti so tudi dobičkonosno naravnani in so razvojno naravnani ter razmišljajo na dolgi rok. Potem imamo poslovne oportuniste, ki so padli v takšen posel zaradi deregulacije dejavnosti in tudi samega poklica. Pridobili so nek kapital in se ad hoc poskušajo v poslu, ti delajo zmedo na trgu obrtnih dejavnosti in storitev. Potem ne smemo pozabiti na "socialne" podjetnike, ki jih je proizvedla država, ko so propadli številni veliki gospodarski sistemi. To so ljudje, ki imajo solidna profesionalna znanja, kar zadeva osnovno proizvodnjo, v svojem poklicu so kakovostni, na trgu pa se v glavnem ne znajdejo. V tej "kakofoniji" različnosti pa so seveda tudi ljudje s povsem različnimi ekonomskimi interesi. Imamo posamezne obrtne dejavnosti, ki so zelo močne, imamo pa tudi okoli 35 tisoč samozaposlenih obrtnikov, ki v glavnem delajo sami ali pa zaposlujejo družinske člane. Imamo torej veliko mešanico. Bo novi obrtni zakon naredil več reda v tej zmedi?

Mislim, da ne. Tudi zaradi krize, v kateri sta se znašla Evropa in svet. Nam država poka po šivih, ekonomija se seseda in v tem trenutku sprašujemo ljudi, ali želijo plačati za neko storitev ali ne? Jasno, da ne želijo! Vsi skušajo preživeti te turbulente čase in tako tudi obrtniki. Saj ne, da zagovarjam članarino v naši zbornici. Kadarkoli razpravljamo o finančni zakonodaji, ki zadeva področje obrti, je vedno temeljni argument zakonodajalca, da mora proračun ostati vzdržen. Zdaj ko prehajamo na pavšalno obdavčitev malih gospodarskih subjektov, je postavljen limit do 50 tisoč evrov letnega prometa. Če bi zakonodajalec res želel zagnati malo gospodarstvo, potem bi moralo biti to stimulativno za tiste, ki se z malim gospodarstvom preživljajo. Pa je res?

Ni, bi najbrž odgovorili nasprotniki nove rešitve!

Jasno! 50 tisoč evrov prometa na leto pomeni dobrih štiri tisoč evrov (4.166 evrov) na mesec. Če je le dvajset odstotkov zaslužka, ostalo je material, stroški dela, da je nek gospodarski subjekt sploh na trgu, potem je plača 833 evrov. Je to tisto, da se je posameznik pripravljen registrirati kot samostojni podjetnik in postavi vse premoženje pod hipoteko, zato da sploh začne delovati? Po mojem je ta spodbuda – stimulacija – izjemno majhna, prenizka? Kaj najbolj zamerite pripravljavcem novega obrtnega zakona?

To, da se vedno ozirajo le na trenutno vzdržnost državne blagajne. To je podobno, kot če podjetnik ali obrtnik nikoli ne bi najel posojila za svoj posel, kdor ne tvega, ne more dobiti. Ko se je kriza začela, so vsi napovedovali, da bo kratka, in takrat so se pristojni odzvali z zadolževanjem ne za proizvodnjo, ampak za ohranjanje socialnega miru. Zdaj nimamo ne enega ne drugega. Zdaj je treba z večjimi spodbudami pomagati vsem tistim, ki so še pripravljeni kaj narediti. Mi zdaj napačno omejujemo le potrošnjo, za proizvodnjo pa naredimo bore malo. Kar pomeni, da ne moremo pričakovati gospodarske rasti! Novi obrtni zakon še ni sprejet, do njega ste precej kritični, kaj je za vas največji greh predloga novega zakona o obrti?

Največji greh je zagotovo, da bomo z novim zakonom dejansko izgubili sled za tistim, kar obrt sploh je in kolikšna je njena družbena vloga. Na eni strani se skuša ustvariti umetna definicija obrti, katero se skuša zožiti le v rokodelstvo. To ne morem sprejeti. Obrtna dejavnost je takšna, ki ni serijska in nastane kot posledica naročila.

Zanimivo, da je nov obrtni zakon zelo razburil tudi pristojne v Gospodarski zbornici. V eni od vaših izjav ste kolege iz GZS-ja opozorili, naj se raje ukvarjajo s stvarmi, ki jih ne poznajo. Zakaj je predlog novega obrtnega zakona razdeli dve zbornici?

To je meni nerazumljivo, ker gre za komplementarni organizaciji, ki pokrivata interese različnih sfer. GZS je zelo vehementen pri vsaki obravnavi vsakega obrtnega zakona, vsa preostala zakonodaja, ki zadeva male gospodarske subjekte, pa gre mimo GZS-ja, kot da je sploh ne bi bilo. Denimo pokojninski sklad obrtnikov in podjetnikov, pa še marsikaj drugega, tudi pavšalna obdavčitev malih gospodarskih subjektov. Ko gre res za zagovarjanje interesov malega gospodarstva, GZS molči. Nelogično pa je, da se postavlja v vlogo zagovornika malega gospodarstva le ob enem segmentu zakonodaje, to pa je tisti, ki ureja funkcije, pristojnosti in obseg organizacije, kot je OZS. Naš GZS je zaradi izgube velikih gospodarskih subjektov zaradi krize prenesel težišče svojega delovanja na tisto področje, ki je še ostalo za srednja in mala podjetja. Moj izziv kolegom na GZS-ju je, naj z anketo povprašajo tiste, ki bodo po uveljavitvi prostovoljnega članstva izstopili iz OZS-ja, ali želijo vstopiti v kakšno drugo zbornico. Je prostovoljno članstvo za OZS dobra rešitev?

Da in ne. Na eni strani homogenizira populacijo članstva in omogoča kakovostnejše prepoznavanje in zastopanje interesov članstva. Prostovoljno članstvo je za naše člane zelo vabljivo, ker se ne zavedajo, da potem ni več mogoče artikulirati svojih interesov. OZS ne samo, da je doslej zastopal interese obrtnikov in podjetnikov, ampak te različne interese je spravil tudi na skupni imenovalec. Ne predstavljam si, da bi katerakoli tudi politična stranka ali druga zastopniška organizacija na nek objektiven način spravljala te različne interese članstva na skupni imenovalec. Vedno pa seveda bodo prevladali interesi najmočnejših.

Ko bo ugasnilo prostovoljno članstvo v OZS-ju, se bo takoj postavilo vprašanje premoženja zbornice in njenih območnih 62 zbornic? Se bo začel lov?

No, to je pa drug del nehomogenosti. Če se vrnem malo v preteklost, ko je bila sprejeta novela obrtnega zakona leta 2007, so se zgodile nekatere nepopravljive stvari, katerih posledice pa občutimo danes. Takrat je bila določena nominalna višina članarine, in sicer po številu zaposlenih na gospodarskega subjekta člana zbornice. Kaj se je zgodilo? Zgodila se je neenakopravnost med območnimi obrtnimi zbornicami. Tiste, ki so bile v večjih industrijskih ali gospodarskih bazenih, so imele boljšo strukturo članstva in zato tudi večji priliv sredstev. Zbornice na obrobju, kjer pa članstvo svojo zbornico sploh bolj potrebuje, so pa ostale brez finančnih sredstev. V prejšnjem zakonu pred novelo iz leta 2007 so skupščine območnih obrtnih zbornic same določale višino članarine in so tudi same vplivale na naložbene cikluse. Tako so lahko vzdrževale objekte in šolale kadre, pa še kaj drugega. Potem pa se je zgodila sprememba, ki je, kot rečeno, bistveno drugačna. Zgodila se je administrativna uravnilovka in s solidarnostjo iz krovne organizacije se je financiralo male zbornice. To je imelo za posledico erozijo avtonomije, saj je treba vedeti, da gre za 63 samostojnih pravnih oseb, ki so podpisale krovni sporazum. Z izgubo finančne samostojnosti območnih zbornic se je rodila tudi realna izguba poslanskega sistema v krovnem OZS-ju. Discipliniranje "malih" in glasovanje po direktivah je pripeljalo tja, kjer smo zdaj, v slabem položaju. Kaj bo s premoženjem?

Nekatere območne zbornice v primeru večjega osipa članstva ne bodo sposobne samostojno ekonomsko preživeti. Tu pa se skrivajo velike pasti. Najbolj se bojim divje privatizacije in menim, da je to tudi ena od intenc v zakonu, ki jo je nekdo zelo prikrito skušal implementirati. Če denimo ena velika območna zbornica po članstvu in premoženju izgubi veliko članov, potem relativno majhna skupina ljudi brez problemov obvladuje zbornico. Od tod naprej pa ni treba biti pameten – manj članov, več potrebnih sredstev za financiranje. Več sredstev za financiranje, manj je interesa za članstvo v takšni zbornici, potem pa pride do erozije članstva, dviga članarine, ozka skupinica si zbornico prilasti in potem v takšni lastniški obliki vrne nazaj članom. S tem da člani niso več ustanovni člani zbornice, ampak le uporabniki njenih storitev. Verjamem, da se v marsikateri glavi pripravlja takšen scenarij, upam pa, da obrtniki in podjetniki ne bodo tako naivni, da bodo to dopustili. Izstop iz članstva zbornice pomeni odrekanje svoji lastnini.