Sobota, 15. 12. 2012, 13.35
8 let, 3 mesece
Predsednik "tiktakajoče bombe sredi Evrope", iz katere odhajajo bogati in mladi

Zmago 58-letnega socialista Francoisa Hollanda v drugem krogu francoskih predsedniških volitev 6. maja letos so na evropski levici pozdravili kot točko preobrata. Z njegovo zmago nad konservativcem Nicolasom Sarkozyjem, tesnim zaveznikom nemške kanclerke Angele Merkel, naj bi se končala "neoliberalna" politika varčevanja oziroma zategovanja pasu.
Čeprav so na evropski levici, zlasti pa v prezadolženih državah tako imenovanega olivnega pasu (Grčija, Portugalska, Španija, Italija), upali, da bo zaustavil politiko zategovanja pasu oziroma javnofinančne strogosti (angl. austerity), ki jo zagovarjajo gospodarsko uspešne evropske države na čelu z Nemčijo, mu to ni uspelo. Za zdaj kaže, da varčevalna politika nima kakšne realne alternative.
S Hollandovo zmago se je končalo tudi tesno sodelovanje med Nemčijo in Francijo, kot smo mu bili priča v času Sarkozyja. Mediji so celo skovali izraz Merkozy oziroma Merklozy, ki je označeval tesno sodelovanje med nemško kanclerko in takratnim francoskimi predsednikom (v Sloveniji pa je znana fraza o francosko-nemškem vlaku). Hollande si je sicer po izvolitvi za prvi obisk na tujem izbral prav obisk Merklove. A za tiste vraževerne je bila strela, ki je udarila v letalo, ki je novoizvoljenega predsednika peljalo proti Berlinu, in preprečila obisk, svareča napoved slabših odnosov med najpomembnejšima članicama EU-ja.
Javni dolg je visok 1,8 bilijona evrov, kar znaša 91 odstotkov BDP-ja, konkurenčnost francoskega gospodarstva upada, trgovinska bilanca je negativna, saj je uvoz večji od izvoza za 70 milijard evrov. Po mnenju kritikov je Hollande s svojo kampanjo še bolj spodbudil ozračje, ki je sovražno gospodarstvu.
Zato ne preseneča, da je bonitetna agencija Moody's pred tedni zaradi slabe gospodarske rasti in majavih državnih financ znižala bonitetno oceno Francije za eno stopnjo, z najvišje AAA na Aa1, prav tako so negativne nadaljnje napovedi. Sicer je že v času Sarkozyja, januarja letos, bonitetna agencija Standard & Poor's zaradi visokega javnega dolga in izpostavljenosti francoskih bank grškemu in italijanskemu dolgu znižala oceno Franciji z AAA na AA+. Najvišjo oceno francoskega dolga je tako ohranila le še bonitetna agencija Fitch.
Hollandove všečne, a – kot opozarjajo številni – neuresničljive predvolilne obljube so se tako kmalu razblinile kot milni mehurčki. Posledica neuresničenih obljub sta tudi razočaranje volivcev in strm padec priljubljenosti. Če je bila Hollandova priljubljenost po zmagi 55-odstotna, je po stotih dnevih vladanja padla na 46 odstotkov, oktobra pa že na 41 odstotkov.
Hollande je vzor evropski levici tudi zaradi svojih zadržkov do zlatega fiskalnega pravila. Ni sicer nasprotoval ratifikaciji evropskega fiskalnega pakta v francoskem parlamentu, nasprotoval pa je njegovemu zapisu v francosko ustavo. A že samo ratifikacija zlatega fiskalnega pravila je dvignila na noge radikalno levico, nasprotniki ratifikacije pa so bile glasni tudi znotraj socialistične stranke. Konec septembra so bila množična zborovanja proti varčevanju in fiskalnemu paktu, ki jih je vodil Jean-Luc Melenchon, vodja Leve stranke, vendar demonstracije niso preprečile ratifikacije fiskalnega pakta oktobra letos.
Že samo napoved davka (še bolj pa sprejetje zakona) je namreč povzročilo razburjenje med bogatimi Francozi. V francoski in svetovni javnosti so oktobra letos precej odmevale besede v Parizu živečega modnega oblikovalca Karla Lagerfelda, ki je Hollanda obtožil, da sovraži bogate ljudi in da jih hoče z davkom kaznovati. Hollandova "katastrofalna politika" pa naj bi bila kriva, da tujci nočejo vlagati v Francijo.
Številni petični Francozi so že pred sprejetjem zakona napovedovali, da se bodo izselili iz Francije, po sprejetju zakona pa naj bi se jih do zdaj iz svoje domovine izselilo nekaj tisoč, od tega največ v sosednjo Belgijo, večinoma v francosko govoreče kraje tik ob meji. Med njimi so tudi znani igralec Gerard Depardieu, družina Mulliez, ki je lastnica supermarketov Auchan in športnih trgovin Decathlon, in Bernard Arnault, najbogatejši Francoz, lastnik imperija luksuznih izdelkov LVMH. Ta je sicer javno zanikal, da je njegova odločitev povezana z višjimi davki, a mu malokdo verjame.
Za zdaj ni podatkov, da bi si veliko francoskih bogatašev za novo, začasno domovino izbralo Veliko Britanijo, čeprav je britanski premier David Cameron kmalu po Hollandovi izvolitvi na vrhu G20 v Mehiki dejal, da bi na Otoku z rdečo preprogo pričakali francoske bogataše, če bi se ti zaradi napovedane 75-odstotne obdavčitve najvišjih zaslužkov odločili za beg čez Rokavski preliv. Holland je pozneje Cameronovo povabilo francoskim bogatašem označil za "britanski humor".
Velika Britanija je dejansko že nekaj let obljubljena dežela za Francoze, ne za tiste najbogatejše, ampak zlasti za mlade Francoze, ki ne morejo najti službe v domovini, zlasti tiste najbolj zaželene v javni upravi. BBC je tako pred kratkim London celo razglasil za šesto največje francosko mesto. V Londonu je po podatkih francoskega konzulata registriranih 120.000 Francozov, po ocenah pa živi v Veliki Britaniji od 300.000 do 400.000 francoskih državljanov, od tega največ v britanski prestolnici.
Z vsemi temi ukrepi je Mitterand želel spodbuditi gospodarsko rast, toda učinek je bil ravno nasproten: nezaposlenost je rasla, tedanja francoska valuta frank je bila kar trikrat devalvirana. To je Mitteranda prisililo v korenite spremembe gospodarske politike. Marca 1983 je tako razglasil "tournant de la rigueur" (sl. obrat v strogost), torej strožjo monetarno in fiskalno politiko, katere glavni cilja sta bila boj proti inflaciji in ohranjanje konkurenčnosti. Številni menijo, da bo moral tudi Hollande tako kot Mitterand prej ali slej popolnoma spremeniti svojo ekonomsko politiko.