Ko si nad oblaki …

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je do septembra odprta razstava o prvega pol stoletja Adrie Airways, leta 1961 je bila kot čarterska letalska družba namreč ustanovljena njena predhodnica Adria Avio-promet z letali DC 6. In zgodovino slovenskega letalskega prevoznika je pisala tudi ena od prvih petih stevardes takratne Adrie, Miša Tičar.

Z avtobusom v Zagreb, potem na letalo kot stevardesa

Miša Tičar se rada spominja tistih malce oddaljenih časov: "Ne, treme nisem imela. Strah? Nikakor ne, če bi ga imela, ne bi želela nad oblake. Če te je strah v letalu, ne moreš delati," poznavalsko prepriča še vedno živahna Miša. Bilo pa je seveda težko, ampak lepo. Najtežje je v tistih malce oddaljenih davnih časih vsekakor bilo navaditi se na redno vstajanje ob vseh mogočih urah, tudi ob dveh ponoči. Letala Adrie so bile namreč najprej prizemljena v Zagrebu, letališče Brnik je bil odprto šele decembra leta 1963. "Zato smo morale s kolegicami vstajati še ponoči, potem pa na avtobus do Zagreba, a ne takoj na letalo. Najprej smo morale nakupiti hrano za obroke potnikov, jo pripraviti, se oprhati, potem pa obleči uniforme in na let." Tako je bilo v začetkih, zelo umirjeno pojasnjuje.

Obroke za potnike smo najprej pripravljale kar same

Pozneje so v eni od zagrebških restavracij začeli pripravljati obroke za potnike in tako je šlo počasi, a vendar naprej. "Na letala DC 6, s katerimi so sprva leteli pri Adrii Airways, smo stevardese vse morale znositi lastnoročno, nismo imele vozičkov. Ko zdaj opazujem stevardese, se mi kar milo stori," z olajšanjem priznava Miša Tičar.

Človek je še vedno najpomembnejši

Z Adrio so že tedaj leteli na Dunaj, v London in celo v Džakarto, let v indonezijsko prestolnico je trajal več kot 40 ur, vmes so trikrat pristali. "Ko sem iz Džakarte čez nekaj dni priletela nazaj v Zagreb, sem skočila na avtobus in nazaj domov proti Ljubljani." Takšen je bil naš delovnik, pravi Miša Tičar. Jasno, da je zdaj zelo, zelo drugače, sodobna letala in tudi stevardese imajo različna pomagala. "Človeški dejavnik pa je še vedno najpomembnejši!"