Titov grob še vedno privlačna turistična točka

Čeprav je bilo v zadnjih letih mogoče marsikaj prebrati in slišati o tem, da ta spominski kompleks s spremembo oblasti v Srbiji od konca 80-tih in po krvavem razpadu Jugoslavije načrtno niso več skrbno vzdrževali, da naj bi zato bil v dokaj slabem stanju in tako tudi manj privlačen za turiste, se je mogoče na lastne oči prepričati, da vendar ni tako.

V zadnjih letih znova večji obisk

Tudi podatki o obisku kažejo, da je Titov grob še vedno privlačna turistična točka, saj naj bi bil v zadnjih letih med najbolje obiskanimi znamenitostmi v Beogradu, po podatkih Muzeja jugoslovanske zgodovine iz Beograda ga doslej obiskalo že več kot 20 milijonov ljudi. Ta podatek niti ne čudi, če upoštevamo, da veličasten pogreb Josipa Broza Tita pred 30 leti po številu tujih gostov in delegacij doslej še ni presegel noben pogreb katerega drugega svetovnega državnika: udeležilo se ga je namreč kar 209 delegacij iz 107 držav. Lani je Hišo cvetja obiskalo 73 tisoč ljudi, največ pa naj bi jih bilo iz Slovenije. Tudi ob našem obisku je bil edini venec na grobu od goriških borcev NOB.

V Srbiji zaradi sporne vloge Tita, ko gre za njihov položaj v nekdanji Jugoslavije, sicer niso kaj posebej navdušeni nad njegovim čaščenjem, zato pa prihajajo ljudje iz tujine in drugih koncev Jugoslavije, predvsem iz borčevskih organizacij. Zadnja leta vse bolj in tudi letos se jih ob jubileju njegove smrti pričakuje nekaj tisoč.

Naključje je hotelo, da sem si Titov grob v Hiši cvetja imel možnost ogledati že dober mesec po njegovi smrti, junija leta 1980, ko sem se kot mlad nogometaš udeležil turnirja republik in pokrajin v Gornjem Milanovcu, ob tem pa smo člani slovenske ekipe obiskali tudi Dedinje. Slika iz tistih davnih časov je že precej zbledela, a v spominu je ostalo, da so se takrat tam vile kolone ljudi, da je bilo potrebno potrpežljivo čakati na poletni pripeki in da ob sicer prijaznem priganjanju varnostnikov obhod v Hiši cvetja ni trajal prav dolgo, le kakšno minuto ali dve. Tudi cvetje je bilo zelo živopisno in sveže in, kajpak, dva strumna vojaka sta držala častno stražo.

Zanemarjen vodnjak kot zrcalo odnosa do Titove politične zapuščine?

Iz vsega povedanega me je še toliko bolj zanimalo, kakšno podobo ponuja Hiša cvetja 30 let kasneje. Toplo aprilsko vreme v Beogradu je vrnilo nekaj starih občutkov na tiste čase, prazno parkirišče za avtobuse ob vznožju spominskega kompleksa na Dedinju pa nič več. Ko smo se po ožarjenem betonu sprehajali proti ogromni stavbi Muzeja 25. maja, ki so ga zgradili leta 1962 v čast Titu ob njegovi 70. obletnici, sem se ob pogledu na zanemarjen vodnjak spraševal, ali bo tako klavrna podoba tudi v Hiši cvetja.

Zob časa opravil svoje

A bliže ko smo bili vhodu v spominski kompleks, lepše je postajalo. Namesto vstopnic smo prejeli velike okrogle nalepke, si jih nadeli na vidno mesto in vstopili v lepo urejen park, poln zelenja in dreves, s številnimi skulpturami in kipi. Med njimi seveda izstopa zelo dobro ohranjen kip maršala Tita, ki ga je izdelal hrvaški kipar Anton Avgustinčić (ki je tudi avtor velikega Titovega kipa v Velenju). Maršalov kip takoj postane atraktivna točka za fotografiranje in člani skupine kar ne morejo nehati z živahnim spominskim fotografiranjem.

Skozi lepo speljano pot v parku se počasi le prebijemo do pročelja Hiše cvetja, kjer pa je tokrat fontana, kljub temu da ni vodometa, zgledno urejena, brez umazanije in s cvetličnimi gredicami. Ob vstopu v osrednji del poslopja seveda nismo pričakovali častne straže (ki je že dolgo ni več) in tudi »včerajšnjega« svežega cvetja ni mogoče opaziti. Zamenjali so ga trajni nasadi zelenja. Pogled na marmor s Titovim grobom tudi hitro pokaže, da je njegov sijaj zbledel in da ga je že precej načel zob časa.

Bolj sproščeno ozračje za obiskovalce

Ozračje za obiskovalce je mnogo bolj sproščeno in v primerjavi s časom pred tridesetimi leti povsem neprimerljivo. Obhod ob grobu ni več vezan le na oglede izza varnostne ograje in zanj si je mogoče vzeti časa po mili volji, nobenega priganjanja ni. K Titovemu grobu se je mogoče povsem približati in se tam tudi fotografirati, kar je takoj po Titovi smrti za navadne državljane bilo nepredstavljivo. Zaradi tega nihče od še vedno prijaznih uslužbencev muzeja ne bo prav nič kompliciral.

V prostorih desno od njegovega groba je razstavljena njegova delovna soba s starinskim pohištvom, salon, njegov veličasten portret in drugi zanimivi predmeti, ki jih je uporabljal, ko je bival in delal v tej zimski rezidenci. Na levi strani groba pa si je ob fotografijah s Titovega pogreba mogoče ogledati spominsko sobo s palicami štafete mladosti v različnih oblikovalskih izvedbah. Te so vse do njegove smrti in še kakšno leto kasneje prekrižarile nekdanjo skupno državo in potem od najbolj zaslužnega mladinca na stadionu JNA v Beogradu končno prišle v Titove roke.

Bogata zbirka Titovih predmetov

Mimo lepo vzdrževanih zelenic in grmičevja nas pot iz Hiše cvetja vodi še v Stari muzej, kjer so na ogled predmeti, ki jih je Tito prejel v dar na svojih potovanjih v tujino, od tujih delegacij, ki so prihajale v Jugoslavijo in z obiskov po nekdanji skupni državi. Marsikaj od tega dragocenega bogastva ni našlo mesta v muzeju, saj se je izgubilo v plenjenju ob oblastnih bitkah njegovih političnih potomcev in kraljev podzemlja.

Ob izhodu se je mogoče ustaviti še ob zgledno urejenem in s precej dobro ponudbo založenem prodajnem prostoru s spominki z motivi Tita in nekdanje SFRJ v takšni in drugačni podobi. Kolega iz skupine si ne more kaj, da ni se bi kupil rdeče majice z njegovim portretom. Ob vznožju parka je tudi neuradna stojnica z njegovimi spominki, kjer je tudi mogoče kupiti marsikaj, od jugoslovanske zastave do razglednic s Titovo podobo.

Titu mesto, kot ga narekujeta duh časa in zgodovina

Za ogled Muzej 25. maja, muzeja zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti, le streljaj od izhoda ob precejšni vročini ta dan in po ogledu osrednje znamenitosti v spominskem parku ni več prave volje in razpoloženja.

Slabo uro trajajoč obisk v spominskem parku na Dedinju s Hišo cvetja v središču končam s spoznanjem, do ta prostor po tridesetih letih še vedno preveva nek poseben čar in mogočnost. In vtis je daleč od tega, da bi lahko rekli, da je nevzdrževan ali celo zanemarjen. Duh časa je pač Titovemu zadnjemu počivališču namenil tisti sijaj, kot mu ga povečini priznava aktualni družbeni trenutek v prostoru, kjer se nahaja, in pogled na obdobje njegove vladavine s časovno odmaknjenostjo, kot ga zabeleži zgodovina.