Četrtek, 22. 11. 2012, 15.08
5 mesecev, 3 tedne
Ocenili smo: Nikon D600
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1
SLR-ji s tipali polnega formata so nekaj, o čemer lahko večina amaterskih fotografov s plitvimi žepi le sanja. Tovrstne beštije v zameno za zajeten mošnjiček evrov ponujajo izvrstno kakovost fotografij, masivna optična iskala in kopico profesionalnih orodij.
D600 je kljub Nikonovi umestitvi med hobifotoaparate v prvi vrsti namenjen zapolnitvi vrzeli med igračkami (za velike otroke, se razume) tipa D7000 in najkompleksnejšimi napravami, kot je D4. Gre namreč za malenkost oskubljenega ljubljenca kritikov D800, ki je dobil popolnoma nov senzor s 24,3 megapiksli.
Primerjava z modelom D800 je neizogibna tudi pri sistemu samodejnega ostrenja, ki je pri D600 nekoliko okrnjen, namesto 51 le 39 točk, ki bi bile lahko po vidnem polju razpostavljene malo bolj narazen. Kljub tej manjši neprijetnosti gre še vedno za zelo kompleten sistem ostrenja z možnostjo razširitve aktivnega območja na devet ali celo 21 točk in 3D-sledenjem objektom zunaj okvirja.
Kar D600 loči od fotoaparatov profesionalnega razreda, je vrtljivo stikalo za izbiro scen in načinov fotografiranja, med katerimi prednjači (glede na preostale aparate iz razreda hobi) še bolj napredni Auto, ki bo v neznansko pomoč vsem, ki se s tako zmogljivo napravo srečujejo prvič.
Morda komu ne bo všeč, da imajo stikala za uravnavanje vrednosti ISO nastavljanje beline in regulacijo kakovosti slike v načinu predogleda fotografij druge namembnosti. Če je predogled omogočen, so njihove alternativne funkcije tako po pritisku sprožilca namreč namenjene spreminjanju parametrov predogleda, ne fotografiranja. Mene ni zmotilo, je pa res, da nisem profesionalec.
Hitrost zaklopa je v primerjavi z D800 nekoliko nižja (štiri milisekunde), sinhronizacija bliskavice tudi (dvestotinka sekunde), a bo najbrž zmotilo le ustvarjalce iz precej ozke skupine, ki za svoje posnetke senc uporabljajo drugotno bliskavico, ki ni nameščena na fotoaparat.
Zelo posrečena funkcionalnost je dodatna reža za pomnilniško kartico SDXC, s čimer je maksimalna shranjevalna kapaciteta bodisi podvojena bodisi dodatna kartica in služi shranjevanju varnostnih kopij fotografij (podobno kot pri diskovnih sistemih RAID).
Z baterijo je, kar se za fotoaparat, ki stane dva tisočaka, tudi spodobi, mogoče narediti približno 900 pritiskov na sprožilec.
Pri polni ločljivosti je mogoče izbirati vrednosti ISO med 50 in 25600. Pri višjih od 3200 je šum, ki ga je mlajšemu sorodniku zapustil D800, ostal, raven podrobnosti pa ni bistveno višja, je pa res, da gre za malenkost, ki jo bodo opazile le oči poznavalca. Za šopirjenje pred prijatelji, ki jim je fotografija španska vas, so dovolj dobri tudi posnetki pri ISO 25600.
Barvna globina, kontrasti, senčenje? Poglejte si fotogalerijo.
Najvišja ločljivost videoposnetkov je klasičnih 1920 x 1080 pik pri 24, 25 ali 30 slikah na sekundo in maksimalni dolžini nekaj manj kot 20 minut. Kakovost prikazanega je odlična, barve niso nič manj izrazite kot pri fotografijah JPEG. AF-motorček je morda nekoliko preglasen, a ob priklopu zunanjega mikrofona, ki je zelo dobra izbira, ni preveč moteč faktor. Nerodno je le, da ni mogoče nastaviti prioritete zaklopa oziroma zaslonke (odprtosti te med snemanjem videa sicer sploh ni mogoče prilagajati).
Njegove hibe, če jim sploh lahko tako rečemo, so le preveč osnovno ostrenje, manko več različnih načinov zajema videa in slabše JPEG-fotografije pri visokih vrednostih ISO (dvomim sicer, da bodo posamezniki, ki bodo za napravo namenili 2.000 evrov, fotografirali v JPEG- in ne RAW-načinu). Glede na trenutno ponudbo fotoaparatov s tipali polnega formata je nakup Nikona D600 zelo smotrna odločitev.
Legenda ocen:
1 – Raje umrem, kot da me kdo vidi s tem. 2 – Vzamem le, če bi mi rešil življenje. 3 – Če mi ga podarijo, ga morda vzamem. 4 – Še veliko mu manjka. 5 – Za silo bi bilo. 6 – Še kar 7 – Na pravi poti 8 – Dober izbor 9 – Odlična naprava 10 – Brez njega mi živeti ni.
