Ocenili smo: Borderlands 2

Na Zemlji bi Pandori pripisali preživetje stotine apokalips, a ta izgubljeni planet je v vrtincu norosti od svojega nastanka, prilagodili pa so se mu naseljenci, ki so jih v puščobi zapustile korporacije, vladajoče vesolju. Kupi odpadkov so površinski zakladi, a globlje, v drobovju sveta so veličastni vesoljski trezorji, ki skrivajo nikoli videna bogastva ali pa nevarnosti, ki grozijo obstoju vsega vesolja.

"Dobrodošli iskalci zakladov ... V vašo pogubo (nič osebnega)." Pet let je minilo, odkar je neznana entiteta z imenom Angel Varuh vodila štirico pogumnih iskalcev zakladov do trezorja, ki ga je hotela odpreti tudi ena od korporacij. Pošast, ki je bila v njem zaprta, grozljivi Uničevalec, je bila komaj premagana in zapečatena za novi stoletji. Na videz prazen, a bogastvo iz trezorja je vendarle privrelo na dan – dragocena ruda eridium se je začela pojavljati po vsem planetu, Postavni Jack, sicer član korporacije Hyperion, pa si je z njo kupil pot do vrha piramide in z jekleno pestjo vlada prebivalcem.

Jackov orjaški satelit v obliki črke H je znak oblasti na obzorju, medtem pa se širijo govorice o še večji zakladnici, ki se skriva v globinah Pandore. Novi junaki se podajo na pot, ta niti ni toliko drugačna od prve izkušnje, ki smo jo na Pandori doživeli leta 2009, vendar je imela igra veliko dobrih elementov, ki so jih ustvarjalci v drugem delu elegantno dogradili in izboljšali.

"Sedaj, ko spet vidim, si grši kot se spomnim." Nalog, pri katerih pobijamo množice pošasti in psihopatov, medtem pa nabiramo dobesedno na kupe orožja, ščitov in nadgradenj, smo vajeni iz iger, kjer iz tretje osebe spremljamo svoj lik na poti skozi čarovni srednjeveški svet, Borderlands pa je igra postavljena v ne tako utopično prihodnost, kjer v sovrage pošiljamo točo svinca iz prvoosebnega razgleda na apokalipso. Pristop, ki je nedvomno vreden pozornosti in tega, da stopite v kožo enega od iskalcev zakladov.

Salvador je norec, mahnjen na orožje, ki mora biti kar največje in v obeh velikanskih rokah, na skrivanje pa orjak ne bo niti pomislil. Maya je sirena, krhka lepotica, ki v krogli energije ujame in ohromi nasprotnike, naravni elementi so njeni zavezniki, včasih na svojo stran pridobi celo sovražnike. Vojak Axton se zanaša na prenosna strojnična gnezda, Zer0 pa je neopazni morilec, ki se nasprotnikov odkriža kot ostrostrelec ali pa z neposredne bližine s svojim mečem. Vsakega junaka lahko nadgrajujemo v treh ločenih tehnoloških drevesih, mu dodajamo ščite in vesoljske artefakte in zanj iščemo najboljša in najbolj primerna orožja, ta bodo v puščah Pandore še kako potrebovali.

"Prijatelji so me klicali Claptrap. Oziroma bi me, če bi sploh obstajali." Nekateri osebki vas sicer razorožijo s svojim ciničnim humorjem, večino pa boste morali podreti s strelno močjo. Pandora živi, kar je precej bolj očitno kot v predhodniku. Najprej srečate znanca, majhnega in nespretnega robota Claptrapa, pozneje že znane junake, množico prijaznih prebivalcev, ki vam bodo zabrusili kakšno pikro v odlično odigranih vlogah in z govorom, ki se kar nekajkrat prekriva z drugimi osebami, kar pomeni, da ne boste vedno ujeli vse hudomušnosti.

Svet Pandore je barvit in namenjen pravim raziskovalcem, risana grafična podoba pa se na spodobnem hišnem mlinčku naravnost blešči in vabi, da poleg glavne raziščete zmešnjavo preostalih nalog. Banditske in avtohtone živalske golazni je precej, njihova količina pa se stalno obnavlja in tako lahko isti kamp oziroma gnezdo obiščete večkrat, če dosežek natančnih kritičnih strelov v občutljive točke ni bil najvišji ali pa upate na to, da vam bo igra namenila boljše orožje (več kot 17 milijonov kombinacij).

Najdbe uporabiti v boju prinaša velik užitek. Gromozanskemu banditu odbijete čelado in streljati začne vse po vrsti, Pandoro naseljujejo nevidne žuželke, roboti, ki jim odstrelite roke, pritlikavci, preganjali se boste z avtomobili … Norosti kar ni in ni konec. Še toliko bolje je, če jo delite s štirimi prijatelji, a pazite, ker vam neznanci lahko hitro pokradejo dobro opremo, tone starega železa pa ne boste pobirali niti sami.

Vesoljska kavbojka na steroidih Pandora je pekel na robu vesolja, negostoljubna norišnica, ki igralcu predstavlja nebesa kaosa in blaznosti, začinjena z odličnim humorjem in ščepcem sarkazma, kraj, ki ga je v stvarnem svetu resnosti vredno rešiti.

Splošna ocena: 91

Zvrst: prvoosebna streljačina, igranje domišljijskih vlog Razvijalec: Gearbox Software Založnik: 2K Games Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360

Lestvica ocen

1‒10 ‒ Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11‒20 ‒ Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21‒30 ‒ Igram, ker sem mazohist. 31‒40 ‒ Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41‒50 ‒ Igre bi se lotil samo v službenem času. 51‒60 ‒ Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61‒70 ‒ Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71‒80 ‒ Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81‒90 ‒ Odlična igra z elementi klasike 91‒100 ‒ Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.