Nova molekula učinkovito nad debelost (a za zdaj le pri miših)

Čeprav debelost največkrat povzroči preprosto dejstvo, da v organizem vnesemo več kalorij, kot jih porabimo, je njena pogostost vedno večja in je že zdavnaj dosegla epidemične razmere. Nedavna raziskava je celo pokazala, da so bolezenska stanja zaradi debelosti, med njimi sta tudi infarkt in kap, postala pogostejši vzrok smrti v svetu kot lakota.

Bele shranjujejo, rjave grejejo

Raziskovalci zato vedno bolj vneto iščejo načine, kako bi se človeštvo čim učinkoviteje spopadlo s težavo čezmerne telesne teže in maščob.

Nedavni pristopi zajemajo poskuse pretvarjanja belih maščobnih celic, ki shranjujejo presežno energijo v telesu in predstavljajo prevladujoč del maščob v organizmu, v rjave maščobne celice, ki proizvajajo toploto.

Stranski učinki posameznih komponent

Nedavna raziskava, ki so jo opravili na univerzi ameriške zvezne države Indiana in na inštitutu za sladkorno bolezen in debelost pri Helmholtz Centru v bavarskem Monakovem (München), je pokazala, da bi povezovanje dveh hormonov v eno molekulo lahko predstavljalo pravi korak v tej smeri. Gre za ženski steroid estrogen in glukagonu podoben peptid GLP-1, peptidni hormon prebavnega sistema, ki se pojavlja v zdravilih za diabetes tipa II.

Ta zdravila lahko posredno pripeljejo do manjše izgube telesne teže, a ne v taki razsežnosti, da bi jih uporabljali v ta namen. Prav tako tudi estrogen, ki deluje na možganske receptorje, ni primeren za načrtno manjšanje telesne teže: čeprav njegovo delovanje na možganske receptorje lahko učinkuje na manjšanje odvečnih kilogramov, je stranski učinek povečanega tveganja raka zadosten razlog, da ga ne uporabljajo pogosteje.

Združena molekula pri miših pobere več maščob – brez neželenih učinkov

Znanstveniki, ki jih je v Ameriki vodil profesor kemije Richard DiMarchi, v Nemčiji pa profesor medicinskih predmetov Matthias Tschop, so GLP-1 in estrogen združili v enotno molekulo, ki se je pri debelih miših izkazala kot veliko učinkovitejša pri zbijanju telesne teže in vsebnosti sladkorja, a brez povečanih tveganj za raka, ki so značilna za estrogenske terapije.

Raziskava, katere rezultate so objavili v znanstveni reviji Nature Medicine, odpira možnosti uporabe podobnih ciljanih steroidnih hormonov pri zdravljenju drugih bolezni v primerih, kjer so neželeni stranski učinki ovirali pogostejšo uporabo. Toda DiMarchi in Tschop za zdaj še ne moreta napovedati, kako konkretno bodo nadaljevali in ali bodo nove molekule tudi dovolj varne za uporabo pri ljudeh.