Ponedeljek, 5. 5. 2014, 9.15
8 let, 10 mesecev
Kasete so mrtve, kajne? Pri Sonyju mislijo drugače.

Ko smo bili mlajši, so bili predvajalniki kaset za večino pravzaprav edini način za poslušanje izbrane glasbe. Bolj kot k nakupom albumov smo se zatekali k snemanju radijskih valov – na eno standardno Maxellovo, TDK-jevo ali Phillipsovo kaseto je bilo v povprečju mogoče shraniti kakšnih dvajset štiriminutnih pesmi. Na eno 185-terabajtno Sonyjevo bi jih lahko skoraj šest milijonov.
Za ta izredni dosežek so Sonyjevi inženirji pošteno izboljšali tehnologijo, ki sta jo pred dvema letoma za razvoj kasete s kapaciteto 35 terabajtov že družno uporabila FujiFilm in IBM. Gre za izredno zapleten postopek, ki vključuje obstreljevanje magnetnega traku z argonovimi ioni.
Pri Sonyju pravijo, da trg obstaja, a ne v obliki potrošnikov, temveč velikih podatkovnih centrov, ki samo za napajanje svojih shranjevalnih enot letno zapravijo toliko več kot za dodajanje novih in novih terabajtov.
Med prvimi strankami bi se lahko znašle vesoljske agencije. Čilski teleskop LSST, ki bo sicer operativen šele leta 2021, bo vsako minuto namreč shranil več kot 15 gigabajtov podatkov, precej bolj temeljito pa bo nebo prečesaval radijski teleskop SKA, katerega antene bodo precej gosto posejane na enem kvadratnem kilometru Avstralije in Južne Afrike – vsak dan bo namreč zbral en petabajt (tisoč terabajtov oziroma milijon gigabajtov) podatkov oziroma napolnil več kot pet Sonyjevih kaset.