3D-zaslon na dotik napoveduje revolucijo v medicini

Prototipi naprave, ki je trenutno še globoko v preizkusni fazi alfa, kombinirajo obilico standardnih ploskih zaslonov LCD, senzorje za merjenje sile in robotske ročice, ki površino premikajo v skladu z vsebino zaslona in pritiskom, ki ga nanj vršijo prsti uporabnika. Pri Microsoftu trdijo, da zmore njihova "pogruntavščina" glede na silnost dotika precej dobro simulirati obliko in težo objektov, ki jih prikazuje zaslon.

Ko se oseba dotakne površine, se robotske ročice odzovejo z ustrezno silo in zaslon upognejo, da ta še naprej ostane v kontaktu s prsti, če roko umaknemo, pa ji sledi in se obenem počasi ravna v začetno stanje. Računalnik, ki brni v ozadju, med puščanjem prstnih odtisov poskrbi za fizično oblikovanje podob, prikazanih na zaslonu. "Ključ za simuliranje organskega občutka dotikanja, prijemanja in premikanja predmetov je v ravno pravšnji količini povratnega odziva," pravijo vodilni možje futurističnega projekta.

Microsoft je pokazal tudi demonstraciji, ki zelo dobro orišeta zmožnosti tridimenzionalnega zaslona na dotik. V prvi lahko uporabnik premika objekte iz različnih materialov, ki se obnašajo v skladu z zakoni fizike – ker ima največjo gostoto na volumensko enoto, je treba kamnito kocko "v zaslon" potisniti z večjo silo kot leseno ali gobasto. Druga je bolj preprosta, saj je namenjena le prepoznavanju oblik – poskusni zajčki imajo tako možnost otipati kozarec in napihljivo žogo. Ne en ne drugi prikaz seveda (še) ne more funkcionirati brez namenskih 3D-očal, saj lahko fizično globino predmetov s prsti v tem primeru v polni meri zaznamo šele, ko je podkrepljena s stereoskopsko sliko.

Zgrabi tumor! Pri Microsoftu menijo, da je eno od področij, ki bi s 3D-zasloni na dotik pridobilo največ, zdravstvo, saj bi zdravnikom omogočili precej bolj temeljito pregledovanje ustrezno prirejenih rentgenskih posnetkov.

S pomočjo magnetne resonance so ustvarili sliko možganov in pokazali, kako bi ustrezno usposobljen delavec njihovo tehnologijo uporabil za hitro pregledovanje posameznih režnjev in delanje zaznamkov s pritiski v posamezne sloje, s katerimi bi želeno vsebino pozneje našel takoj.

Fizično pregledovanje vsebine lobanje brez skalpela, vrtalnika in žage ima še več prednosti. Mogoče bi bilo namreč definirati tudi različen odziv naprave na dotik mehkega in trdega tkiva, s čimer bi zdravniki hitreje odkrili za življenje nevarne anomalije, kot so tumorji in strdki.

Medicinska stroka pravi, da projekt obeta ogromno, a bo najbrž uporaben predvsem z vidika nevrologije in anatomske patologije, kirurgija pa se bo še nekaj časa zanašala predvsem na mirne roke specialistov.