Žiga Turk: Na levo krug

Zidarski uvod

Predstavljajte si, da daste kamnoseku izklesati granitni kvader. Dolg naj bo toliko, kot je ta vlada trenutno neizkušena in dolgoročno nezainteresirana. Še nikoli ni bilo tako visoko toliko političnih novincev, ki bi imeli tako majhen interes, da bi dolgoročno ostali v politiki. Širok naj bo kamniti kvader toliko, kot ima ta vlada trdno večino v parlamentu. Še nikoli vladna večina ni bila tako prepričljiva in monolitna. Ni večjega števila približno enako močnih političnih strank, ki bi se med seboj kontrolirale in si metale polena pod noge. Golobova stranka lahko vlada praktično sama.

Višina granitnega bloka naj bo toliko, kolikor je velika ideološka zadrtost te vlade. In še nikoli nismo imeli vlade, v kateri bi praktično vsa iniciativa prihajala s skrajne levice. Ki je skrajna zato, ker so njeni mladi člani pozabili, da smo se v teh krajih enkrat že naučili, z lastnih napak, da socializem ne deluje. In ponavljajo vse tisto, kar je bankrotiralo v kontrarevolucijah iz let 1989−1991.

Ta kamniti blok imamo Slovenci zdaj na prsih in realna nevarnost je, da bo glasovalni stroj to dušenje po nujnem postopku zakonsko zabetoniral, saj bi sicer nastale "težko popravljive posledice za delovanje države". Namreč vse, od zakona o RTV do reorganizacije agencije za znanosti, sprejemajo pod nujno. Nevarnosti, da bi šli tako naglo in brezglavo v napačno smer, po osvoboditvi leta 1991 še ni bilo.

Rdeče cunje

K sreči je za zdaj predvsem veliko mahanja z rdečimi zastavami oz. cunjami. Načelnika zloglasne slovenske Udbe, ki je še v 80. letih izvajala likvidacije političnih nasprotnikov, po osvoboditvi pa podjetnika, ki je vedril in oblačil v slovenskem zdravstvenem biznisu, so pokopali z državniškimi častmi. Predsednica republike, varovanka Milana Kučana in Danila Türka in vrhovna poveljnica vojske, ki je na tistem pogrebu paradirala, je s svojo tišino temu prikimala.

Drugi pokazatelj, da se odvija rehabilitacija prejšnjega režima, je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. V razvid muzejev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, je vpisanih 60 muzejev, ampak ravno tega je bilo treba − seveda po "ekonomskih in strokovnih kriterijih" − ukiniti oz. podrediti Muzeju novejše zgodovine. Ker osamosvojitev je menda samo eden od delčkov nedavne slovenske zgodovine.

Najbolje to ilustrira stopnišče v Cekinovem gradu, kjer je zadnja stopnica vključitev v EU in Nato, nekaj nižje pa vse enako in vse enakopravno in vse relativno, od podložnosti Avstro-Ogrski prek partizanščine do neodvisne države, podložne Bruslju.

Kamor gredo cunje in štriki, gredo še krave in biki

Svojevrstna rehabilitacija prejšnjega režima je tudi zaklinjanje na vzorce iz tistih časov. Javne sisteme, vsaj zdravstvo in stanovanjsko izgradnjo, bi naredili še bolj take, kot so nekoč že bili. Zdaj bo država ljudem gradila stanovanja. Ker imeti stanovanje je človekova pravica. Ali pa še bo. Ko sem bil mlad, sem vse, kar sem zaslužil s kontrabanti in pisanjem za Moj mikro, šparal, da bi si lahko enkrat kupil stanovanje. Zdaj bo stanovanja ljudem podarila kar država. Namesto da bi država ustvarjala pogoje, da bi ljudje dovolj zaslužili, vzeli kredit za stanovanje, ga odplačevali, jim ga bodo podarili. Nekaterim.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Namesto da bi z zavarovanjem lastninske pravice in razumnimi davki država spodbudila, da ljudje začnejo oddajati tisoče praznih stanovanj, jih bo oddajala država. Z izgubo. Ki jo bodo plačali tisti, ki varčujejo in ne zapravijo vsega sproti. Stanovanja bo gradila v Ljubljani, govorila bo pa o decentralizaciji in jamrala o praznjenju podeželja.

Zdravnike z bajoneti nazaj v državno ordinacijo

Iz ideoloških razlogov bi uničili tudi zdravstvo. Z bajoneti v morje oz. nazaj v državne ustanove bi nagnali tiste zdravnike, ki v prostem času delajo pri zasebnikih in odpravljajo ozka grla v državnem zdravstvenem sistemu. Popoldne zdravijo ljudi, ki si to lahko sami plačajo, in tako razbremenjujejo državni sistem. Za katerega sicer plačujejo.

Namesto da bi se ministrstvo ukvarjalo s tem, kako povečati produktivnost zdravstvenega sistema – da bi lahko v enakem času, za enake stroške, pozdravili več ljudi –, se utapljajo v ideoloških debatah o dvoživkah. V boju proti zdravnikom si je vlada organizirala ulico, ki je javno zborovala, pridružil pa se ji je predsednik vlade. Ko so zborovali upokojenci, ga ni bilo.

Z obljubo o "napitnini" k plačam v pravosodju je predsednik vlade razburil vse druge. Samo medijskima umirjanju žoge in uslužnosti režimskih sindikatov se lahko vlada zahvali, da z deljenjem priboljškov zdaj enim, zdaj drugim ni povzročila niza protestov. Sem že tudi pomislil, da gre morda za genialno taktično potezo – samo popoln razpad sistema in totalen kaos vladi omogočata, da resetira sisteme in vse postavi na novo. Ker ljudje imajo raje še tako slab red od kaosa. Se mi pa vseeno zdi, da je spontani diletantizem bolj verjetna razlaga od strateške genialnosti.

Foto: Bojan Puhek

Za malo muzike malo denarja

Podobno kot zdravstvo in stanovanja so tudi plače pokazatelj razvojnega krča Slovenije. Ko je bila sprejeta Virantova plačna reforma, je bila osnovna bruto plača le za najnižjih štirih ali petih razredov pod takratno minimalno plačo. Danes je minimalna plača splezala že proti 25. plačilnemu razredu.

Če bi v Sloveniji naredili dovolj, ne bi rasla samo minimalna plača, ampak bi rasle vse plače. Ko bi levica in Levica zaropotali, da je treba minimalno plačo povišati za, recimo, deset odstotkov, bi tudi najvišje plače povišali za deset odstotkov. Razmerja bi se ohranjala. Ampak za to ni bilo denarja, in če bo šlo tako naprej, ga tudi v prihodnje ne bo. Tisti, ki cepetajo o enakosti, bodo ploskali.

Plače niso odvisne od tega, koliko levica in Levica pravita, da bi morale biti, tudi niso odvisne od tega, koliko človek potrebuje za preživetje. Plače so odvisne od tega, koliko je vredno tisto, kar naredimo. Če je nafta dražja, to ne pomeni, da je delo učitelja zato kaj več vredno.

Brez dela ni jela

In to je osnovni slovenski problem. Premalo naredimo. Morda veliko delamo, morda se trudimo in potimo in razbijamo glavo. Ampak pod črto premalo naredimo. Rešitev plačnega, stanovanjskega, zdravstvenega in še kakšnega problema je, da bi več naredili. Ampak o tem v zadnjem letu, odkar to oblast obširno in z aklamacijo spremljajo vsi mediji, nismo slišali ničesar. O tem, kako povečati dodano vrednost. O tem, kako povečati produktivnost. O tem, kako narediti državo privlačnejšo za podjetnike, investitorje in kapitaliste. Preden jih levica in Levica naženeta v morje.

Predsednika vlade levica in Levica ter ulica sprehajajo od ene diskreditirane socialistične ideje do druge. Delavskega samoupravljanja, feministične zunanje politike in nove družbene pogodbe sploh nisem omenil. Cenim, da tu pa tam ustanovijo kakšno komisijo, ki bo, upam, upočasnila bezljanje v napačno smer. Ni pa foruma, kjer bi ekonomisti in podjetniki modrovali o tem, kako bi v Sloveniji lahko več naredili. Javno in medijsko pozornost potrebujejo tisti, ki jih zanima, kako kaj ustvariti. To bi ustvarilo ravnotežje s tistimi, ki jih zanima le, kako deliti. Da bi bilo pravično. Oz. kot oni to razumejo, da bi bili vsi enako revni.

Predsednik vlade si lahko ustanovi kakršnokoli posvetovalno telo, ki si ga zamisli. Toda naredil si je skupino za promoviranje vegetarijanstva. Spoštujem mesijansko zagnanost voditelja, ki želi svoje ljudstvo evangelizirati glede tega, kaj naj ne vtaknejo med dva kosa kruha. Ampak pogrešam pa vendarle neko zavedanje o prioritetah. Pogrešam, da bi se slišalo, da vladi svetuje kdo, ki ga imamo za zrelega. Tudi zdrava hrana stane več od nezdrave.

Skratka

Predsednik vlade je inženir elektrotehnike, doktor tehničnih znanosti in uspešen poslovnež. Nekje globoko v sebi bi moral vedeti, da tako, kot ga sopotniki šofirajo, ne more biti dobro. Povsem mogoče je, da se dolgoročno ne vidi v politiki in da tudi njegove poslance zanima predvsem, kako preživeti štiri leta na poslanskih plačah. Nimajo pripadnosti ideologiji, ki bi jo lahko spravili na slab glas, kar v kratkovidnostih vendarle brzda klasične stranke. Verjamem pa, da se Golob na politični funkciji noče osramotiti.

Namesto da se ukvarja, kako bi čim bolj socialistično (eni bodo temu rekli pravično) delili čedalje manjši kolač, bi se moral začeti ukvarjati s tem, kako ta kolač povečati. Slovenija nujno potrebuje glas, ki bo govoril o tem. Ki se bo slišal bolj kot ulico, ki cepeta za več priboljškov. Morda bi to vlogo lahko prevzel najavljeni nepolitični forum Anžeta Logarja. Golob bi naredil pametno, da bi se na take forume naslonil.