Zgodba o Damoklejevem meču in žepnem nožičku

Dobro, morda se te stvari premikajo počasi, mogoče je tudi, da sploh ne gredo v pravo smer, ampak dejstvo je, da se premikajo. O tem ne more biti nobenega dvoma. Konec koncev tudi Rim ni pogorel kar v enem dnevu. Ob zadnjih dogodkih se je najbrž marsikdo vprašal, ali je bilo na Maherju res treba uporabiti praktično vso razpoložljivo težko medijsko artilerijo. Brez prevelikega pretiravanja je namreč mogoče reči, da so takšne črne gradnje skoraj del slovenske folklore. Verjetno ima vsakdo kakšnega sorodnika ali pa vsaj prijatelja, ki prakticira tovrstni "kriminal". Ampak dobro, ne bi bilo korektno oporekati tistim, ki opozarjajo na to, da veljajo v politiki pač neki drugi standardi. Pravzaprav je Maher kot tak tukaj nepomemben. Pravi Damoklejev meč te vlade brez dvoma predstavlja domnevni plagiat premierke. A glede na to, kakšno škodo je na Maherju napravil že Damoklejev žepni nožiček, tako majhen, da ga je bilo mogoče videti šele z aviona, je človeka najbrž upravičeno strah za usodo premierke. Če se žima slučajno pretrga, bo od nje ostalo nekaj, kar bo še najbolj spominjalo na Kekec pašteto. Črne gradnje se gotovo ne vpisujejo med večje ali celo nerešljive težave Slovenije. Z nekaj dobre volje in doslednosti je stvar lahko v razmeroma kratkem času rešena. Mnogo hujša težava so plagiati kot simptom vse bolj skrb vzbujajočega stanja v celotnem izobraževalnem sistemu. To stanje pa ni nič drugega kot cena, ki jo je Slovenija morala plačati za to, da je postala t. i. družba znanja. (No, kdor vsaj površno spremlja dogajanje drugod, ve, da o reformah na praktično vseh ravneh izobraževalnega sistema govorijo in razmišljajo tudi v drugih evropskih državah in celo v ZDA, kar kaže na to, da se dogajajo precej usodne stvari. Klasični korpus znanja, ki se je včasih začel pri Homerju in končal pri zadnjih aktualnih dosežkih neke omike in kulture, je že zdavnaj passé, z njim pa seveda tudi splošno veljavni kriteriji, po katerih se je včasih presojala kvaliteta. Ampak to je že druga zgodba.) V Sloveniji se je zgodba s plagiati skoraj v celoti zreducirala na plagiatorje, kar pravzaprav niti ni presenetljivo, če človek pogleda na motivacijo razkrivanja. A težava še zdaleč ni zgolj v "avtorjih" diplom, pač pa tudi v mentorjih, ki teh del mnogokrat niti ne preberejo. Razlog za to, da jih ne preberejo, pa spet ni nujno v njihovi lenobi – čeprav gre včasih najbrž tudi za to –, pač pa v tem, da so preobremenjeni z raznimi neumnostmi, npr. s tem, da morajo ob pedagoškem in raziskovalnem delu opraviti še izpit iz požarne varnosti. Poleg tega njihova naloga ni, da skrbijo za kvaliteto, marveč kvantiteto diplom. Izobraževanje je pač postalo biznis. To se navsezadnje kaže tudi v tem, da naloga profesorjev ni, kot mislijo mnogi, pisanje preveč poglobljenih znanstvenih člankov. Bistveno je to, kako dolg COBISS imaš – in daljšega ima seveda tisti, ki v enakem času sproducira več člankov. Skratka, velja enako kot v industriji: zmaga tista firma, ki v enakem času sproducira več proizvodov. Ta zgodba se je v Sloveniji začela nekje po osamosvojitvi. Ker je država na področju izobraževanja statistično zaostajala za Zahodom, je bilo treba nekaj storiti. Slovenski politiki so rekli: "Slovenija pa že ni Balkan!" Vse skupaj je bilo potem videti približno takole: v času SFRJ-ja delavec, ki je na občini delal za fotokopirnim strojem, ni potreboval ravno visoke izobrazbe. Dovolj je bila srednja šola, če je imel zveze, je šlo celo brez nje. Zdaj pa je moral kar naenkrat na fakulteto. Fotokopiranje je vendar odgovoren in zahteven posel. Podjetni posamezniki so hitro zaslutili svojo priložnost in začeli ustanavljati zasebne fakultete za takšne ljudi s "posebnimi potrebami". In na koncu so bili zadovoljni vsi. Slovenija je postala svetilnik Evrope. Danes imajo celo gostinski delavci univerzitetno izobrazbo. In če se je neka natakarica lahko potrudila in sama napisala svojo diplomo, je to brez dvoma tudi tisti minimum, ki se pričakuje od politikov vseh barv in okusov.