Ženska ženski volk

V osnovni šoli in malo še v srednji sem imela res dobro prijateljico. Skupaj sva raziskali vso sosesko, ušpičili nekaj bedarij, gledali fante med igranjem košarke na bližnjem igrišču in prvič poskusili alkohol (tri kaplje Belle de Jour, ki naju je bolj privlačil zaradi rožnate nalepke kot alkohola samega). Kasneje sva se ob sobotah na skrivaj izmuznili v Palmo, ko je bila še Palma – to je po Stopoteki in pred Hit the Road Jack, Sub Sub, klubom F. Pred kar nekaj leti, pa se vseeno dobro spomnim tistih let, ko sem lahko trdila, da imam najboljšo prijateljico. Kot v filmih. Najina zgodba se je končala skupaj z njenim ljubosumjem po tem, ko je začela hoditi z mojim prijateljem. Mene ni nič motilo, njega ni nič motilo, njo je veliko motilo. Takrat sem se prvič srečala s to čudaško spremembo odnosa med ženskami, ko so vmes moški. Ljubosumje in izločanje potencialnih tekmic, pa čeprav so potenciali samo v tvoji glavi. Malo nepripravljena sem bila na to; zdaj že vem, da so pri teh zadevah ženske vedno dežurni krivec, izgovor ali razlog. Moški igrajo vlogo nagradne vaze, ki si jo ženske krademo. Saj veste, če je prevarana ženska, je kriva ljubica; če je prevaran moški, je kriva ženska (in ne ljubimec). Ne v osnovni ne v srednji šoli nisem bila deležna okolja iz tipičnih ameriških filmov s kontrastom med nasilnimi športniki in anemično izgledajočimi piflarji ter obveznimi popularnimi puncami, ki so očitno cele dneve zaposlene zgolj s spletkarjenjem in "pravilnim" parčkanjem (priljubljeni s priljubljenimi), da bi le obdržale vladavino na šoli. A česar nisem opazila v najstniških letih, opažam zdaj; rivalstvo in princeskasto obnašanje pri popolnoma odraslih ženskah, ki življenje včasih spreminjajo v pravo telenovelo. Morda gre za neke zapoznele reakcije na vzgojo v družbi, kjer se pri fantih podpira odkrita tekmovalnost (na primer v športu), medtem ko naj bi bile ženske mirovnice. Punce niso tekmovalne, ampak ustrežljive. Ironično so svojo prikrito tekmovalnost prihranile za druge punce, ustrežljivost pa je plat, ki jo pogosteje kažejo fantom. Posplošujem. A vseeno.

Ob dnevu žena, ko bi lahko mirno napisala kakšen pamflet o ženski moči in skupnosti, tako razmišljam ravno o drugi plati medalje. O ženskah, ki od svojega spola pričakujejo več kot od nasprotnega. O ženskah, ki polena še posebej rade mečejo pod noge drugim ženskam, pa o tistih, ki na ženske gledajo kot na tekmice. O ženskah, ki so ena drugi volkovi – še posebej, ko gre za moške ali kariero. "Ženska nevoščljivost" je priljubljen izraz, ki mi oči avtomatično pošlje na en sprehod okoli zornega kota. Ko izustimo kakšne primerljive opazke o moških je nevoščljivost seveda samo nevoščljivost, nima predpone in ne postane "moška nevoščljivost". Moški so tekmovalni, ne nevoščljivi. Nevoščljivost predvideva neko spletkarjenje in to je spet kliše, ki ga povezujemo z ženskami – spletkarijo že v pravljicah, medtem ko moški seveda prijahajo na belem konju in rešijo vse težave. Moški vendar ne komplicirajo. Ha-ha. A držimo se raje stereotipov o ženskah. Smo zavistne, zaradi hormonov neprištevne vsaj enkrat na mesec in nakupovanje nas sprošča. Mhm. Dam vam pol ure, da na polni ulici ljudi najdete dve ženski, ki bosta povsem brez težav zatrdili, da jima je nakupovanje v največjo radost in veselje. Resno, izzivam vas (v primeru uspeha pa zahtevam tudi imena drog, na katerih sta potencialni srečni nakupovalki).

Kakorkoli že, ženske so danes vsaj v razvitem svetu po zakonu izenačene z moškimi, v realnosti pač ne. Čeprav nimam ravno kakšnega omembe vrednega kroga prijateljic, sem velika navijačica za žensko solidarnost, tudi za solidarnost z ženskami (čeprav to zveni, kot da smo nek pomoči potrebni segment populacije), nikoli pa nisem bila pretirano navdušena nad popolnem enačenjem z moškim spolom. Rada imam razlike in jih pozdravljam, tako pač je. Seveda to ne velja za določene sfere; vsekakor ne velja za primere, ki zadevajo enak zaslužek za enako delo ali enake priložnosti za enako sposobnost. Razlike da, dvojna merila ne. Tudi nad stereotipi nisem navdušena (očitno). Nad domnevami, kam ženske sodijo in kakšna je njihova vloga v družbi. Vlogo bi si moral vsak pisati sam, ne glede na spol, sklon ali število. Eee, ne glede na spol, barvo kože ali spolno usmerjenost.

Strahu pred razlikami med spoloma (in še vedno govorim o tistih, ki ne vplivajo na enake možnosti in enako plačilo) pravzaprav nikoli nisem razumela. Ženske, ki menijo, da odpiranje vrat in podobne galantnosti spodkopavajo njihovo enakopravnost, so se mi vedno zdele smešne. Če te ogroža kavalirstvo, le kako krhko mora biti tvoje zavedanje o tem, kdo si in kaj si? Tudi visoke petke niso sredstvo ponižanja, tako kot neobrite pazduhe niso znak višje duhovne razvitosti in kavalirstvo ženske ne zasužnjuje nič bolj kot jo zažiganje modrčka osvobaja, simbolna vrednost gor ali dol. Več škode kot kupovanje različnih odtenkov rdečila naredijo nekatere revije "za ženske", v katerih nasvete za to, kako zadovoljiti moškega na tisoč in en način, izničiti celulit še pred poletjem in postati mojstrica vzhodnoindijske kuharije, ironično pišejo ženske. Hvala, punce! Dobro se vzgajamo in se očitno prepogosto ne zavedamo, da bi ves ta silni napredek potreboval še malo vegete v obliki neke prave solidarnosti. Lahko je tudi zarota. Ženska zarota. Jaz namreč navijam za ženske.