Zaušnica globalnemu protiislamskemu gibanju

Pravzaprav se je v dneh po nacionalni katastrofi le stežka prebijati med iskalci ozadij ali pa analitičnimi besedili, ki skušajo Breivika postaviti v ali zunaj politike. Iskanje razlogov v njegovem zapisu, ki se mu nemara (tudi strokovno) lahko pripiše naziv skropucalo, je nesmisel. Nametane, zmečkane in neargumentirane sklepe, ki naj sledijo daljšim prepisom tekstov drugih avtorjev, je nemogoče izpostavljati kot podlago za racionalna dejanja. Saj takšna bi bila politična pot. Teme, ki jih v svojem kvazimanifestu obdeluje Breivik so večne teme, ki v pristopih ločujejo skrajno desnico od tiste, ki išče stik z zmernostjo. Protiimigracijska, nacionalistična čustva, ki jih podpihujejo v številnih zahodnih družbah pod geslom ohranjanja narodove biti so v tem primeru postala dogmatska do te mere, da je bil zver, ne človek, pripravljen vzeti puško v roke in streljati na nedolžne.

Recimo, da je politična skrajna desnica delno kriva za indoktrinacijo morilca iz Osla, ki nas tudi s svojim pisanjem skuša prepričati o resnosti populističnih tez, ki jih sicer vseeno kar pogosto slišimo v vsakdanji govorici zagrizenih iskalcev volilnih glasov razočaranih. S tem, ko je te teze uporabil za podlago za neusmiljeno pobijanje, je tem stališčem dodal močno negativen predznak. Skrajne stranke po Evropi so dale takoj vedeti, da politika ni problem. Morda se začne celo pogled vase in racionalizacija včasih izrazito nerazsvetljenih stališč.

Nedvomno eden najbolj tesnobnih trenutkov v zgodovini ene najbolj odprtih držav na svetu. Očitno nestrpnost ni nekaj, kar bi zorelo na jugu ali vzhodu, in nekaj, proti čemur bi bili odporni bogati. In nov dokaz, da terorizem ni nekaj, kar raste v islamskem, arabskem svetu. Ko kje po svetu udarijo skrajneži, teroristi, se jim izrazito zlahka pristavi prilastek, ki jih postavlja v islamizem. Delno s tem že dajemo vedeti, kje naj bi terorist svoje dejanje zasnoval in utemeljil, čeprav gre zgolj za propagandna, kvazipolitična zlorabljanja religije. Za iskrico ni treba veliko. Včasih politične razprave, ki temeljijo na zbujanju najnižjih čustev, vzpostavljajo naelektreno ozračje, v katerem nekateri preprosto ne zdržijo pritiskov. Čeprav ne bi smeli prelahko povezovati stališč skrajne desnice in morilskega pohoda v Oslu, nam Breivik želi ponuditi prav to. Postati nekakšen idol novodobnega nacizma.

Politiki radi (pre)več govorijo o bojaznih in strahu za ohranitev narodove biti, a je očitno med nami, v Evropi, nekdo ta izkoriščeni "strah" interpretiral kar za vojno. Njegov odvetnik ga je sicer označil za duševno motenega. Svobodnjaški Geert Wilders je morilca označil za "nasilnega in bolnega osebka" ter dejal, da so njegovi napadi "zaušnica globalnemu protiislamskemu gibanju". Marine Le Pen, ki v pričakovanju volitev prihodnje leto spodbuja protiimigracijsko razpravo in premik te razprave proti sredini, je menila, da njena stranka nima nič s tem, morija pa da je "delo norca, ki bi ga bilo treba neusmiljeno kaznovati". Tokrat se je z obema težko ne-strinjati.