Takole je bilo: dva avtomobila bi se skoraj zaletela in vse bi minilo brez posledic, če starejši voznik velikega terenca ne bi čutil dovolj jeze, da je skočil iz vozila in začel rjoveti sredi križišča. V majhnem avtu pa so se odprla vrata in na vsaki strani sta izstopila omarasta mladeniča. Ups – tipična dvojna pomota: voznik terenca je pomislil, da so mere njegovega avta postale tudi njegove in da se v majhnih avtomobilih vozijo le majhni ljudje.
Zastal je z dvignjeno roko, okleval (možgani analizirajo nov položaj), nato pa je zarjovel "Vama bom že pokazal!", si snel čepico, jo treščil ob tla in zbrcal v jarek. "To še ni vse!" je zavpil mladeničema, ki sta ga nepremično opazovala, "Zdaj bosta videla hudiča!" Snel si je uro, bumf ob tla, začel je skakati po njej, drobni koščki so mu škrtali pot podplati. Ko jo je razmazal po asfaltu, se je obrnil k mladeničema, rekel: "Sta dobila svoje, a?", se vrnil v avto in zadovoljen odpeljal. Mladeniča sta osuplo gledala za njim.
Kaj se je zgodilo? Ko so možgani napadalnega voznika analizirali položaj, so ugotovili, da se z dvema krepkima moškima ni dobro stepsti, in razum je ukazal: "Odnehaj!" A kri je bila že polna kemikalij, vrela je od adrenalina, ves bes in energijo je moralo telo porabiti. In ju je. Tako, da je začelo uničevati lastne predmete, torej delati škodo samemu sebi.
Tudi pri narodih ni nič drugače ...
Malo boljši opazovalci ste gotovo že dostikrat videli podobne primere samouničevanja, iz zgodovine so znani voditelji, ki takrat, ko jim gre slabo, podkurijo sami pod sabo, da jim gre še slabše.
V strokovni literaturi so že davno ugotovili, da se pri narodih, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in torej nezmožni upiranja močnejšemu gospodarju, razvije posebna oblika mazohizma. Razširi se samouničevanje, češ, Gospodar, poglejte, kako smo se sami bolj sposobni uničiti, kot bi nas vi kdajkoli! Ljudje potem začnejo govoriti in hvaliti svoje nekakšne moralne zmage, ki jih je seveda treba ločiti od pravih. Če si človek sam povzroči nesrečo, ne more biti moralni zmagovalec.
Tudi za ljudstva Balkana je tovrstni mazohizem značilen in strokovno opisan. Če počnete nekaj samouničujočega, pameti in položaju navkljub, bi bilo to vaša osebna zadeva, ki vam je nihče ne more braniti, če ne bi bilo družbeno sprejemljivo, zaželeno, pohvalno! Samodestruktivni posamezniki nenadoma postanejo ideal – o, kako se je uničil, bravo!
Gotovo ste pomislili na najbolj znan primer, na srbski "inat" – a vprašajmo se, kako je s samouničevanjem pri Slovencih.
Kako se uničujemo?
Dokazano imamo visoko stopnjo agresivnosti (dr. Musek, 1994), ki je obrnjena v varno smer, ne proti okupatorju in oblastem, temveč proti samemu sebi, kot se za tlačane spodobi. Poglejte le statistike za samomore, alkoholizem, depresije, družinsko nasilje, medsosedske spore in promet, recimo. Kadar propade podjetje, spletni forumi zacvetijo od privoščljivosti, kot da s podjetjem ne bi šel del narodovega bogastva.
Ne pozabimo umetnosti – v svetu je vse polno filmov o odraščanju, v katerem na koncu glavni junak ustavi nasilnega očeta in od njega prevzame simbolno moč ter s tem odraste. Pri nas zelo priljubljen tovrstni film je Outsider, kjer se glavni junak raje ubije, kot da bi odrasel. Kar seveda stori pred očetom, češ, glej, kaj si storil, in s tem moralno zmaga. Pa kaj še.
A danes bi opozoril na posebno vrst mazohizma, o kateri še nisem bral, in lahko, da sem krepko zgrešil. Boste že povedali.
Narodi pod tujo oblastjo pri kadrovanju razvijejo posebno skrb za naše in svoje, kar je normalno. V majhni skupnosti gostilničar zaposli učiteljevo hčer, za kar imajo njegovi otroci boljši šolski uspeh. Poglejmo primer podrobneje, ustavimo pogovor na sredi: učitelj je prišel s prošnjo, gostilničar premišljuje. Dekle bo vzel v podjetje in če se bo izkazalo v strežbi, bo ostalo tam, če pri pripravi jedi, bo kuharica, in tako dalje.
Še vedno je vse v normalnih okvirih.
Potem pa se zgodi socializem. Gostilna nenadoma ni več gostilničarjeva, temveč državna, skupna, torej od nikogar.
Ponovimo prizor še enkrat: učiteljeva prošnja, gostilničarjevo razmišljanje.
V takšnih okoliščinah je vse drugače – mar se gostilničarju ni dovoljeno malo zabavati?
Kaj če dekle, spretno v strežbi, prestavi v kuhinjo, kuharica pa raznaša krožnike?
Postavil je napačni osebi na napačna mesta in prišlo bo do mnogih komičnih situacij. Kako se bo poveselil! Gostje manj, a gostilničarja prav briga, podjetje je pač nikogaršnje.
Mazohistično kadrovanje
Je mogoče, da nas je mešanica naše fevdalno-vaške preteklosti in socializma obdarila s posebno vrsto mazohističnega kadrovanja? Ko namenoma postavljamo ljudi na mesta, za katera niso sposobni, in se zraven silno zabavamo? Smo torej narod kadrovskega veseljačenja?
Odmahujete z roko? Izkusil sem mnogo kadrovanj na področju kulture. Na turnejo po svetu pošljejo kroničnega alkoholika, ki se vso pot ne strezni, potem pa se člani komisije še dolga leta v pogovorih krohotajo nad tem, da so organizatorjem podtaknili pijanca, ki se jim je pos**l v hotelsko posteljo in bruhal z odra. (smeh)
Srce mi utripne vsakič, ko gledam otvoritve športnih dogodkov, ker pričakujem, da se bodo slovenski športniki pijani privalili na stezo. A če je za športnike jasno, da predstavljajo državo svetu, zakaj jo potem kulturniki ne? Kadar sem na turneji, sem Slovenija na turneji, tako preprosto je to.
Ali pa, filmski krogi, kjer bi monolog lahko tekel takole: češ, sem vedel, da je nesposoben, pa smo mu dali tisti milijon, da posname film, in res, kakšna katastrofa! (smeh) Še kar se je hvalil, da zmore, takoj je dobil še en milijon, da je končno utihnil. (smeh) Itd.
Pustimo kulturo, gremo na področja velikih projektov, recimo milijardna mednarodna pogajanja za gradnjo ene večjih investicij: dajmo za vodjo ekipe človeka, ki ne zna angleško! Rečeno, storjeno! (smeh)
V Sloveniji ni težava, da nameščamo naše – težava je v tem, da nameščamo napačne naše in se zraven zabavamo. Važiče, ki znajo od poslovnih spretnosti kupiti na službene stroške le velik avto, sedeti v udobni pisarni in si izplačati veliko odpravnino. Kako drugače razložiti kariere, ki so zgrajene iz poti od poraza prek poraza do končnega poraza – res je uničil 10 podjetij, ampak je tako "fajn človek". Ja, to rečejo za tiste, ki so jih namestili že povsod in so se povsod že osmešili. Kakšna sramota!
V Sloveniji je nekaj ljudi, ki imajo moč kadrovanja in vas lahko postavijo na praktično katerokoli mesto: v lastno zabavo vas bodo postavili na napačne, kjer boste kurili davkoplačevalske milijone. Ti so itak od nikogar, briga nas. Naše državno kadrovanje deluje po načelu: smeh je pol zdravja, preostala polovica pa so tuja posojila.
Porečete: Mazzini, motiš se! Če bi imel prav, bi to pomenilo, da smo izvolili in dovolili mrežam brezobzirnih cinikov, da upravljajo z našimi življenji. Res je in upam, da se motim. A če se in kadroviki res mislijo, da postavljajo najbolj primerne kadre, potem smo izvolili in dovolili mrežam nesposobnežev, da upravljajo z našimi življenji.
In kakšni so naši načrti za prihodnost?
Takole: še par let bomo gospodarili po starem in uničili gospodarstvo, raztrgali javni sektor, sesuli zdravstvo in izobraževanje, potem pa se bodo voditelji v strganih plaščih odpravili po prestolnicah naših nekdanjih gospodarjev. Ponosno bodo v pošvedranih čevljih prišli na Dunaj in se potrkali po prsih: "Ha, stoletja ste nas hoteli uničiti in pregnati z domače zemlje? Ni se vam posrečilo! Poglejte nas, kako smo sami sebe uničili v borih parih desetletjih! Smo vam pokazali, kako se to dela, luzerji!"
Z nasmehom moralnih zmagovalcev se bodo voditelji vrnili domov in se posvetili pripravi na državljansko vojno, ki obvezno sledi, saj nam jo je vprogramiral že škof Mahnič pred skoraj stoletjem in pol. Škofova slika bi morala biti v vsakem prostoru, saj je on naš duhovni oče, pod njo pa napis: "Ste danes že zasovražili kakega sodržavljana?"
Po bratomornem klanju bodo preživeli ponosno krenili po prestolnicah nekdanjih jugoslovanskih republik in se glasno smejali: "Ha, mislite, da ste imeli vojno, ker ste se klali med narodi! Mi smo se pa kar sami med seboj, še huje, kot vi kdajkoli! Amaterji! A smo moralni zmagovalci ali ne?" Trkali se bodo s štrclji po preluknjanih prsih in krehali iz sežganih pljuč, a vse z nasmehom; Slovenci izumreti ne moremo, le izumremo se lahko.
1
