Zakaj se moramo bati davčnih blagajn?

Davčne blagajne poznajo marsikje. Imajo jih na primer v Srbiji in na Kosovu, vendar je pri njih kljub temu precej več sive ekonomije kot v Sloveniji. Imajo jih tudi na Švedskem, toda tam bi tudi brez njih bilo bistveno manj neplačevanja davkov kot pri nas. Pričakovanje davčnih blagajn kot čarobne paličice, ki bo sama po sebi odločilno pripomogla k zmanjšanju sive ekonomije, je zato vsaj naivno, če že ne kaj drugega. To piše tudi v uvodu predloga zakona, ki ga je nedavno sprejela vlada – namreč, da so davčne blagajne "le en delček v mozaiku ukrepov proti sivi ekonomiji". Lepo, nekdo od piscev se je potrudil biti strokoven in celo malo pesniški namesto navijaški ali populističen. Toda: če so res samo delček v mozaiku, zakaj je treba z njimi opremiti vse, kar leze in gre (in pri tem izdaja račun), tudi tiste, ki ne plačajo veliko davkov in ki bodo zaradi tega imeli nesorazmerno visoke stroške in precej bolj zapleteno poslovanje? In zakaj je treba zahtevati podatke, ki za preprečevanje davčnih utaj niso potrebni? Prijava poslovnih prostorov Davčno blagajno bo moral imeti vsak, ki posluje z gotovino in je po drugih zakonih dolžan izdajati račune in voditi poslovne knjige. Preden bo davčno blagajno začel uporabljati, bo moral Furs sporočiti lokacijo poslovnega prostora, v katerem jo bo uporabljal. In to ne le naslova, ampak tudi katastrsko občino, kjer prostor stoji. Če ste gostilničar ali frizer, to ni posebej težavno. Boste pač pogledali v najemno pogodbo in prepisali podatke o nepremičnini. Tudi če ste taksist, še nekako gre, imate pač tako imenovani premični poslovni prostor (brez katastrske občine). Kaj pa, če ste taksi služba s 100 premičnimi poslovnimi prostori? Ali pleskar, ki račun vsak teden izda v hiši drugega naročnika? Ali za dva dni najamete stojnico na kakšni prireditvi, vsak mesec organizirate seminar v drugem kraju ali prodajate knjige in sesalce od vrat do vrat? Zakon sicer pravi, da pri opravljanju dejavnosti na terenu zavezanec samostojno določa potrebo po ločenem vodenju poslovnega prostora – vendar odvisno od načina poslovanja in po pravilniku, ki ga bo predpisal minister. Kaj bo v pravilniku pisalo in kaj se bo inšpektorjem zdelo prav glede na način poslovanja, se danes še ne ve, a po izkušnjah česa preveč življenjskega ali praktičnega ne moremo pričakovati. Predvsem pa je vse skupaj trapasto in nepotrebno. Če se še tako trudim, mi ni jasno, kako bo podatek o tem, ali je bil račun z registrirano davčno blagajno izdan v Spodnjem Dupleku ali v Zgornji Ščavnici, Fursu pomagal preganjati sivo ekonomijo. Še manj mi je jasno, kako mu bo pri tem pomagala številka katastrske občine – ki bi jo, če ga že tako zanima, po zakonu o upravnem postopku tako ali tako moral sam pridobiti iz javno dostopnih evidenc.

Potujoče davčne blagajne Prijava poslovnega prostora pri poslovanju na terenu ni največja težava. Še večja bo zahteva po uporabi davčnih blagajn za vsak izdani račun. Taksisti, poštarji, podeželski veterinarji, prodajalke vijolic in prvonovembrskih sveč, akviziterji in dimnikarji se bodo torej prevažali naokrog s tablico in termalnim tiskalnikom. Na spletu sem našel podjetje, ki vam takšen paket proda za 400 evrov in DDV.

Ocena ministrstva za finance, da strošek davčnih blagajn ne bo višji od 300 evrov, je torej prenizka, predvsem pa zavajajoča. Zapisano je namreč, kot da je to strošek za zavezanca, v resnici pa je to strošek za vsako blagajno, ki jo zavezanec uporablja. In zdaj si še enkrat predstavljajte, da ste podjetje s 100 taksisti ali 50 akviziterji in začnite množiti.

Na to so številni opozorili tudi v javni razpravi o predlogu zakona. Ministrstvo jim je odgovorilo, da lahko namesto davčnih blagajn uporabljajo vezano knjigo računov – vendar le v prehodnem obdobju dveh let, s čimer se strošku seveda ne izognejo, ampak ga samo odložijo. Poleg tega bodo morali račune, izdane na papirju, najmanj vsakih 10 dni ročno vnesti v elektronsko evidenco Fursa. Pomnožite še enkrat in se vprašajte, koliko dodatnega pretipkavanja (in tveganja napak) bodo imela podjetja, ki večino poslovanja opravijo na terenu.

Blagajne brez interneta Davčne blagajne seveda ne bodo delovale tam, kjer ni dostopa do interneta. Če poslujete na takšnem območju, boste morali pridobiti potrdilo Agencije za komunikacijska omrežja (AKOS), ki bo veljalo eno leto. Zakon ne določa, da naj bi bila ta potrdila brezplačna, niti roka, v katerem morajo biti izdana. Prav tako ni bil upoštevan predlog, da bi lahko agencija sama pripravila enoten seznam območij brez dostopa za vso državo.

Torej lahko samo upamo, da se bo AKOS izkazal bolj, kot so se geodetska uprava pri izdajanju potrdil o vrednosti nepremičnin, e-uprava pri elektronskem naročanju vrednotnic, ki še nekaj mesecev po uveljavitvi zakona ni delovalo, ali sama finančna uprava pri projektu e-davkov. Ne vidim pa pravega razloga za pričakovanje, da bi bila lahko ravno ta agencija boljša od drugih delov javne uprave.

V zakonu tudi ne piše, da bi bili dolžni imeti davčne blagajne samo tam, kjer obstaja širokopasovna fiksna povezava na internet. Morate jih imeti, tudi če lahko do interneta dostopate samo prek mobilnega telefonskega omrežja. Z izračunom, koliko bo podjetja in posameznike brez drugih možnosti stal prenos velike količine podatkov o izdanih računih, se ministrstvo ni ukvarjalo – ker jim najbrž ni šlo v okvir prepričevanja javnosti, da so davčne blagajne poceni in preprosta rešitev za vse zavezance.

Kreditne kartice brez blagajn Zakon tudi plačila s kreditnimi karticami obravnava kot gotovinska plačila, za katera je treba izdati račun prek davčne blagajne. Če imate pred očmi samo gostince, to spet ni posebna težava – ti pač imajo blagajne za točilnim pultom in če kdo plača s kartico, preprosto naredijo vse tako kot pri gotovinskem plačilu.

Kaj pa podjetja, ki svoje blago ali storitve prodajajo neposredno prek spleta ter kupcem omogočajo plačila s karticami ali prek kakšnega posrednika, kot je Pay-Pal, sicer pa ne poslujejo z gotovino? Aleš Spetič je pojasnil, kaj to pomeni za tehnološke start-upe, ki prodajajo v tujino, in napovedal njihovo množično izseljevanje. Toda ne gre samo zanje – gre tudi za mojega najljubšega pridelovalca čilija ali izdelovalca gospodinjskih pripomočkov, ki prek interneta prodajata tudi v Sloveniji. In na sploh za vsa mala podjetja, ki bistveno več prodajo prek spleta kot v svojih trgovinah, če jih sploh imajo.

Ministrstvo teh opozoril ni upoštevalo, češ da so kartična plačila kot gotovinska določena v računovodskih standardih. Da so ti standardi namenjeni knjiženju poslovnih dogodkov, ne reševanju praktičnih težav vsakodnevnega poslovanja, jim seveda ni prišlo na misel. Pomembno jim je samo, da obstaja predpis, na katerega se lahko sklicujejo in si lepo umijejo roke – pa čeprav imajo podjetja zato dodatne stroške in delo ali pa nam pobegnejo.

Za povrhu je tudi ta reč povsem trapasta in nepotrebna, tako kot prijava poslovnega prostora. Plačila s kartico, kjer denar pride neposredno na račun prodajalca, pač ni mogoče prikriti ali naknadno izbrisati in tu ni nobene nevarnosti za sivo ekonomijo, ki bi opravičevala zahtevo po davčnih blagajnah.

In kaj bo veliki davčni brat počel z vsemi temi podatki? Finančna uprava bo prek davčnih blagajn dobila podatke o praktično vsaki gotovinski (ali kartični) transakciji v državi in o davčnih številkah oseb, ki so račun izdale. Z analizo podatkov o transakcijah bo lahko bolje izbrala zavezance, pri katerih je smiselno opraviti neposredni davčni nadzor. S povezovanjem podatkov o blagajnikih z registrom zaposlenih bo lahko celo nadzirala del zaposlovanja na črno, kršitve delovne zakonodaje ter pravila o obratovalnem času.

Sliši se krasno, vendar glede na izkušnje s sistemom e-davkov ne verjamem, da bo tako. Ta sistem, ki ga imamo že nekaj let, se še vedno včasih za nekaj ur odklopi, podatki na davčnih karticah včasih še vedno ne držijo, ker Furs niti lastnih evidenc ne zmore ažurno povezovati, in še vedno iz sistema izdajajo tudi neutemeljene opomine in izvršbe.

V realnosti se bo zato zgodilo nekaj povsem drugega. V prvih treh mesecih bo informacijski sistem Fursa vsaj enkrat na teden razpadel. Zavezanci bodo morali naknadno pošiljati podatke, ki jih Furs po lastni krivdi ne bo prejel, ali pa bodo plačevali kazni – kot da bi država ostala brez prihodkov, če ne bi imela podatkov o transakcijah v obdobju, ko sistem po njeni krivdi ni deloval. Mimogrede, kaj se zgodi, če se napaka zgodi na strani Fursa, v zakonu sploh ni predpisano.

Finančna uprava in ministrstvo bosta v prvih mesecih zasuta z vprašanji zavezancev, ki imajo "netipičen" način poslovanja (torej niso gostinci ali frizerji, ki so jih pisci zakona očitno imeli najbolj pred očmi). Odgovorov ne bodo dobili ali pa bodo ti pravzaprav neuporabni in rutinski, češ da zakon pač ne predvideva izjem – takšni torej, kot je večina odgovorov na pripombe iz javne razprave.

Po nekaj mesecih bodo na teren odšli davčni in delovni inšpektorji, okrepljeni z novim občutkom samozavesti zaradi krasnega novega informacijskega sistema. Veselo bodo pisali kazni, ki pa bodo pogosto posledica njihovih lastnih neurejenih evidenc in napak ter neživljenjskih zahtev zakona in pravilnikov.

Težave se bodo zanikale, nato pa počasi in užaljeno odpravljale nekaj let. Velika podjetja bodo preživela, tako kot so preživela druge podobne zgodbe – plačali bodo kazni, najeli odvetnike, pisali pritožbe, računovodkinje bodo delale nadure, direktorjev in bilanc pa vse skupaj ne bo pretirano pretreslo. Koliko malih podjetij, ki že zdaj težko preživijo, bo zaradi tega zašlo v resne težave in se namesto delu posvečalo prepiranju z davkarji ter razmišljanju o zaprtju ali selitvi podjetja, pa ne bo nikogar preveč zanimalo.

Nekaj preprostih rešitev Najbolj žalostno je, da obstaja nekaj preprostih rešitev, ki bi omilile večino omenjenih težav. Najbolj preprosta je, da se zavezancem z nizkim letnim prometom ne bi bilo treba vključiti v sistem davčnih blagajn – da je tako na primer v Nemčiji in še kje, lahko preberete tudi v predlogu zakona. Prav tako bi iz sistema lahko izvzeli dejavnosti, v katerih davčne blagajne glede na naravo poslovanja pomenijo nesorazmeren strošek in delo. Preostalim podjetjem, vsaj mikro in malim, bi država lahko povrnila vsaj neke pavšalne stroške uvedbe blagajn, od katerih sama pričakuje od 50 do 100 milijonov dodatnih prihodkov (in to vsako leto, ne le ob uvedbi).

S tem v krasni novi sistem seveda ne bi bili zajeti vsi zavezanci – toda za finančno upravo, ki si od njega obeta tudi velike delovne razbremenitve, ne bi smelo biti posebej težko občasno bolj natančno preveriti poslovanja tistih, ki jih v sistemu blagajn ne bi bilo.

Poleg tega bi bilo seveda treba odpraviti uradniške neumnosti, ki sem jih že omenil, na primer opredelitev kartičnega plačila kot gotovine in prijavo lokacije davčne blagajne, ter podaljšati roke za sporočanje podatkov o računih, kadar se zgodijo težave s sistemom, pa morda tudi preprosto prezreti kratkotrajne in ne preveč pogoste izpade. Vse to bi bistveno izboljšalo odnos zavezancev do davčnih blagajn in plačevanja davkov na sploh.

Davčne blagajne po slovensko Če bo ostalo tako, kot je predvideno v predlogu zakona, bodo davčne blagajne še ena od novosti, pri katerih se zgledujemo po dobrih praksah iz urejenih držav, uvedemo jih pa tako, kot da smo najbolj zmešana in do lastnih ljudi neprijazna država na svetu. Zato bodo predvsem še ena nova rešitev, ki bo vsem vzela preveč časa, povzročila preveč stroškov in vsaj leto ali dve ne bo delovala, kot bi bilo potrebno. S takšnim uvajanjem novosti pa seveda uničimo še tako dobro zamisel in lastno državo priskutimo vsem, ki želijo v njej pošteno delati in poslovati.

Če niste ravno finančni minister, torej nimate pravih razlogov, da bi se jih veselili.