V zadnjih nekaj tednih sta bili po malce počasnejšem (DUTB) in precej hitrejšem postopku (SDH) odpoklicani in zamenjani upravi dveh izjemno pomembnih finančnih državnih institucij, ki upravljata milijarde državnega premoženja.
Je to normalno? Seveda. Je to prav? To je pa seveda čisto nekaj drugega. Ampak na tem mestu se trenutno ne pogovarjamo o tem, kaj je prav. Pogovarjamo se o tem, kaj je normalno – v naših krajih, seveda. Vse skupaj namreč poteka natanko v skladu z železnim zakonom oligarhije.
Železni zakon oligarhije Izraz železni zakon oligarhije je na začetku prejšnjega stoletja skoval nemški sociolog Robert Michels. Na podlagi sociološkega raziskovanja zgodovine je Michels v svoji knjigi iz leta 1911 z naslovom Sociologija političnih strank v sodobni demokraciji: študija oligarhičnih tendenc v življenju skupin (Zur Soziologie des Parteiwesens in der modernen Demokratie; Untersuchungen über die oligarchischen Tendenzen des Gruppenlebens) postavil svoj t. i. železni zakon oligarhije.
Michels je v knjigi, ki v slovenščino žal ni prevedena (Hrvati denimo so jo prevedli leta 1990), pojasnil, da interna logika oligarhije in pravzaprav vseh drugih hierarhičnih organizacij narekuje, da neprestano reproducirajo način svojega delovanja, ne samo takrat, kadar ostaja na oblasti ista klika, ampak tudi takrat, ko oblast prevzame neka povsem nova skupina. Bistvo tega zakona je, da novi voditelji strmoglavljajo stare z obljubami o korenitih spremembah, vendar potem sami še bolj intenzivno nadaljujejo po starem.
Kako naj to razumemo? Odgovor na to podajata politična ekonomista Daren Acemoglu in James Robinson v knjigi Zakaj narodi propadajo, ki zdaj izhaja tudi v slovenščini. Avtorja trdita, da je negativna spirala vodenja in upravljanja z oblastjo veliko močnejša, kot se zdi na prvi pogled.
Zgodovina Zgodovina ima na zalogi veliko tovrstnih primerov. Če pogledamo zgolj 20. stoletje, potem vidimo, da so se marsikje reproducirale enake prakse vodenja države kot poprej, pogosto celo še bolj radikalne. Mnogi postkolonialni afriški voditelji so recimo uporabljali iste rezidence, se zanašali na podporo istih krogov in na enak način manipulirali trge in izčrpavali resurse kot kolonialni režimi in cesarji pred njimi.
Položaj države so pogosto celo še poslabšali. In ne samo to; tudi ko so naslednje, vsaj na papirju napredne sile, v imenu osvobajanja zrušile samopašne diktatorje, so se nasledniki kmalu prelevili v bolj ali manj identične kopije svojih predhodnikov (klasičen primer sta absolutistični etiopski cesar Haile Selassie, ki so ga zrušili leta 1974, in njegov naslednik major Mengistu Haile Mariam, ki je nadaljeval podobne prakse). Bi lahko bilo tudi drugače?
Zgodovinske kretnice Acemoglu in Robinson v svoji knjigi, ki se bere, kot bi bila pisana za Slovenijo, poudarjata velik pomen zgodovinskih kretnic. To so pomembni družbeni prelomi, ko lahko v družbi pride do globljih strukturnih sprememb. Vse skupaj se zdi logično tudi na ravni posameznika. Ta najlaže spremeni svoje vedenje ali celo svoj bivanjski slog takrat, ko se sooči s kritičnim preobratom v svojem življenju, kot je nepričakovana bolezen, smrt ali razhod s partnerjem ipd.
Do spremembe v družbi ali pri posamezniku pa seveda lahko pride pod pogojem, da so bile želje po spremembi že prej vraščene ali vsaj dolgo prisotne v družbi ali pa so tlele v posamezniku. Drugače te pozneje hitro zamrejo, zaradi česar se tako eni kot drugi vrnejo na stara pota.
Poglejmo primer Slovenije.
Zgodovinska kretnica v Sloveniji Osamosvojitev Slovenije, uresničitev "tisočletnih sanj", pri kateri bomo kmalu praznovali njeno četrtstoletnico, je bila primer pomembne zgodovinske kretnice, ko bi družba lahko začela delovati na drugih osnovah kot prej – monarhična in pozneje socialistična preteklost je namreč ohranjala oligarhični pristop delovanja oblastnih elit. Nekaj časa, v začetku in sredini devetdesetih, je kazalo, da se bo to res zgodilo. Državo je zajel podjetniški val, doživeli smo tudi kulturno pomlad, naša politika pa je imela pred seboj pomembne družbene projekte, kot je članstvo v Evropski uniji. Tako se je zdelo, da ji gre za blagostanje celotne družbe, kar naj bi se odražalo tudi v tem, da se je skušalo za pomembne javne funkcije vsaj v principu dobiti tudi kar se da dobre in sposobne ljudi. Proces privatizacije kot druga zgodovinska kretnica Slovenije Potem je sredi devetdesetih prišlo do procesa privatizacije. To je bila nova zgodovinska kretnica. Ta je s seboj prinašala razdelitev ogromnega, že obstoječega premoženja po vnaprej začrtanih pravilih. Šlo je za nekakšno novodobno t. i. prvobitno akumulacijo, z njo pa so se družbene elite pač skušale okoristiti. Reč je bila tako pomembna, da je že kmalu po njenem začetku koncept slovenske demokracije, nastavljen v zgodnjih devetdesetih, začel popuščati. Začelo se je drsenje v novo oligarhijo, ki je svoj vzorec delovanja črpala v socialistični in monarhični preteklosti. Prišlo je do vse večje in vse bolj vidne sprege med politiko in gospodarstvom v državni lasti. Ta je, ob vsaki menjavi oblasti, nekako od vstopanja v tretje tisočletje naprej, s ciljem doseganja svojih načrtov začela prinašati tudi vse bolj brezkompromisno in vse manj prikrito odstavljanje prejšnjih kadrov in nastavljanje lastnih ljudi v ključnih institucijah, od NLB, NKBM in velikih državnih podjetij pa vse do novonastalih finančnih institucij, kot sta SDH in DUTB. Privatizacija je mutirala v "prihvatizacijo".
SDH in DUTB kot mikrokretnica Tudi nastanek in začetek upravljanja teh javnih finančnih institucij predstavlja nekakšno družbeno mikrokretnico. Z nastavitvijo prvega vodstva kakšne institucije se pokaže, kakšna naj bi bila vizija njenega upravljanja. Angažiranje tujih menedžerjev pri DUTB je bilo v tem smislu poskus zagotovitve transparentnega poslovanja pri tem občutljivem premoženju. Vendar se je spet ponovil vzorec, ki smo ga deležni že ves čas tretjega tisočletja. Kar je spet logično. Četudi je imel kdo pred prihodom na oblast morda idejo delati drugače od svojih predhodnikov, se potem ni mogel izogniti samouresničujoči se prerokbi železnega zakona oligarhije, da mora početi enako kot tisti, ki ga je nasledil. Gre za preprosto preveč pomembno stvar in preveč denarja, da bi jo pustili v rokah neodvisnih kadrov. Zaradi vsega tega je bil nedavni odpoklic šefov DUTB, zdaj pa še SDH, nekaj najbolj normalnega v naših krajih. S tem se zgolj ponavlja utečen vzorec, ki so ga vzpostavile že prejšnje vlade.
Kako se ta vzorec lahko prekine? Acemoglu in Robinson trdita, da samo na dva načina. Prvi je nova radikalna zgodovinska kretnica. Drugi je širša želja po spremembi, ki mora že dlje časa tleti v vseh družbenih slojih. Sami lahko ocenite, kaj nam bo prej prišlo na pot.
2
