Vzgoja državljanov

Čeprav se po političnih truplih ne skače, je labodji spev šolskega ministra med zadnjimi izdihljaji vlade vreden bežnega komentarja. Minister je namreč resignirano ugotovil, da v Sloveniji država ne velja nič. Na srečo je bilo njegovo malodušje le bergla, s katero se je dokopal do spoznanja, da potrebujemo prenovo državljanske vzgoje. Učitelji menda nad poučevanjem te eksotične znanosti sploh niso navdušeni, ampak stroj prenove deluje že s polno paro in državljanska vzgoja, ki so jo doslej omejevale nacionalne teme ter pravni in institucionalni vidiki, bo po novem sodobna, globalna, multikulturna, ekološka, z večjim poudarkom na političnih vidikih demokracije in demokratičnem državljanstvu. Še več, projektna skupina, ki je leto in pol raziskovala klinično stanje državljanske vzgoje v slovenskih šolah, predlaga ustanovitev posebnega centra. Takšnega, ki bi ljudem dvigoval raven znanja ter omike na področju razumevanja države in političnega delovanja. Minister je ustanovitvi centra naklonjen, kar lahko povprečno nevzgojen državljan razume, kot da je zadeva praktično zmenjena. Da je nekaj srečnežev dobilo svojo sinekuro. Lukšičeva vizija ''države kot prostora, kjer si posamezniki oblikujemo predstave in cilje o tem, kaj lahko kot skupnost naredimo'' deluje kot odgovorno in resno zastavljen cilj, realno pa izraža zgolj zadrego in nemoč celotne slovenske politike. Ko si ta od državljanov zaželi večjega spoštovanja (prvi predsednik države je pred kratkim maševal za ''rehabilitacijo politike''), nas sili, naj spet postanemo s(am)oupravljavci. Po drugi strani z državnostjo nenehno lovi svoj rep. Po tem, ko je vernikom uspešno prodala mit o uresničitvi tisočletnih sanj, se ne more sprijazniti z dejstvom, da so se sanje uresničile kakšno stoletje prepozno. Da se je medtem začel nezadržno, kulturno in univerzalno razkrajati sam koncept državnosti. In da so globalnost, multikulturnost ter ekologija le vsebinsko izpraznjeni slogani ''nove'' ideološke dogme, ki prihaja po nalogu politične elite na koncu še v učbenike. Kot pravilno demokratično vzgojen državljan sem ob novici, da je nemška kanclerka javno zastavila besedo za velikega Evropejca Janeza Janšo, vljudno zaploskal. Omikano sem razumel interes Evropske ljudske stranke, da tudi v Sloveniji pride na oblast voditelj, avtoritativni izvrševalec nepriljubljenih političnih ukrepov, ki jih v EU v prihodnosti zagotovo ne bo manjkalo. Kot malo bolje vzgojen državljan sem se spomnil tudi, da je kanclerka, sicer brez končnega uspeha, podprla Janšo že pred prejšnjimi volitvami. Precej učinkovitejša je bila njena tedanja javna podpora Ivu Sanaderju. Spomnim se tudi, da je šolski minister v Janševi vladi tik pred iztekom mandata prek pravosodnega ministra nekako uredil službo svoji spremljevalki. Le nekaj mesecev pred menjavo oblasti je bil ustanovljen Študijski center za narodno spravo, ki se je v pičlih treh letih uveljavil v širšem evropskem prostoru s pomembnimi ugotovitvami, kot na primer, da v Sloveniji na univerzah še vedno poučujejo komunistični zgodovinarji, ki poveličujejo NOB in zanikajo komunistične zločine. Ali pa (stališče prejšnjega šolskega ministra), da je narodna sprava predvsem vprašanje vrednot in da zahteva prilagoditev šolskega sistema.

V obeh primerih se od nekod plazi vonj po Cerkvi, ki vztrajno zahteva svojo rezino izobraževalnega kolača. Drobna razlika: center za spravo je bil oblikovan po meri spremljevalke šolskega ministra, center za državljansko vzgojo bo po meri kolega zdajšnjega ministra, s katerim sta pred štirimi leti napisala knjigo Uvod v zgodovino političnih idej.

Mi pa le nehajmo pljuvati čez državo in se malo vzgojimo. Pa na volitve ne pozabimo.