Vsi v zapor in vrnite denar!

Velik del svojega življenja sem zaradi svojih služb preživel na cestah po svetu. Imel sem nesreče, težave, preživljal zastoje in prespal noči v avtomobilu zaradi snežnih neviht, ampak to, kar doživljam na naših povezovalnih poteh, je nekaj nepojmljivega. Biti voznik na naših cestah je nekajkrat na leto tako ponižujoče, da bi se morala vsa država počutiti osramočena! Po zadnjih oseminštiridesetih urah prave, ponovne odisejade sem se odločil, da vendarle svoje misli strnem v javno kolumno.

V petek sem potreboval sedem ur, da sem prišel iz Primorske do Ptuja. Vozil sem po stranskih cestah, ker so bile zaradi del na avtocestnem križu desetkilometrske kolone tako na primorski kot štajerski avtocesti. V soboto zjutraj sem – ne glede na previdnost, ki mi je narekovala, naj si vzamem dve uri "lufta" – zaradi idiotske zožitve na Vranskem zamudil javno okroglo mizo v Ljubljani, na katero sem bil povabljen. Kolona od Vranskega do Celja. Popolnoma neracionalna postavitev zapornic oziroma zožitev v popolnoma neracionalnem časovnem obdobju – kot je velika selitev s počitnic – je stalnica slovenskega upravljanja avtocestnega križa. Človek se, ko preživi skoraj ves dan čisto nepremično na asfaltu skupaj z Nemci, Avstrijci, Italijani, Danci in Poljaki, začne spraševati, zakaj za vraga po preostalih državah znajo obnoviti asfalt na eni polovici avtoceste tako, da primerno priredijo ad hoc štiripasovnico na eni polovici avtoceste in zahtevajo zmanjšano hitrost, ki pa vseeno omogoča nemoten tok vozil. Normalen človek se vpraša, zakaj plačilne postaje še stojijo ter posledično ovirajo promet in predstavljajo grožnjo za promet. Še bolj normalen človek se sprašuje, zakaj v Sloveniji tolikokrat obnavljamo cestne površine in zakaj smo jih zgradili že deset let prestare, ko smo predvidevali, da bodo šestpasovnice zelo verjetno v kratkem potrebne, ko bo – tako kot je – razvpiti peti koridor Lizbona–Kijev zaživel.

Na prvi dve vprašanji normalen človek, ki razmišlja logično, nima odgovora in mu preostane le, da pod dežjem ostane v družbi tujih turistov zato, da jim razloži, kdo je Franc Pukšič! Zakaj Franc Pukšič? Zato, ker je edini, ki ga čutiš bližnjega v trenutku, ko doživljaš na lastni koži posledice kriminalnega dejanja in celotne naše mafijske politike! Celotno strankarsko financiranje se je v zadnjih dvajsetih letih vrtelo okrog napihnjenega gradbenega balona, katerega najboljši izraz sta nastanek in (ne)kakovost naših avtocest! Politično prijateljska podjetja so dala nizke ponudbe za izvedbo, si znotraj pravno-formalno neoporečnega razpisa zagotovila zmago, po kateri so imela zagotovljene možnosti, da prek podpisa aneksov zvišajo cene kakovostno oporečnih cest in si vsako leto zagotovijo številne obnove. Del denarja je šel v žepe lastnikov gradbenih podjetij, večji del pa v strankarske blagajne. Dokler je ciklus trajal, je sistem brezhibno deloval.

Od vseh politikov edini, ki jasno in glasno zahteva odgovornost od politike in delovanje sodstva, da bomo končno obračunali z najbolj umazanim delom naše skorumpirane politične zgodovine, je prav Pukšič, ki pa ga seveda nihče ne posluša. Res je, kot ironično pravi moj prijatelj, da izgublja ostrino. Med volilno kampanjo je vpil, da morajo vsi viseti na vislicah, zdaj pa uporablja bolj umirjene tone in zahteva, da gredo vsi le v zapor. A ne glede na "mirnejše tone" bi bil že zapor velik dosežek! Nobeden od njih zapora še ni videl niti z daljnogledom, ker so si zakone sami napisali, da so lahko kradli in pokradli vse zakonito, tako da je naša država danes na kolenih in tik pred tem, da zaprosi za finančno pomoč! Ko moraš plačati avtoceste za to, da zaradi kriminalcev izgubiš sestanke, živce, čas in denar ter vidiš kakšno blamažo si dela tvoja država pred tujci, lahko le še vpiješ: VSI V ZAPOR IN VRNITE DENAR!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.