Volk z Wall Streeta: Ali imamo Slovenci radi dobre filme?

Izbral sem si film Borec (The Fighter), ki ga je posnel režiser David O. Russell (čez dva tedna pride na spored njegov najnovejši film Ameriške prevare) in kmalu ugotovil, da je bila to več kot pravilna odločitev. Deležen sem bil več kot izvrstne, intenzivne in dobro zrežirane ter odigrane boksarske drame, ekranizirane biografije, ki jo je kot glavni poganjal Mark Wahlberg. Film me je povsem potegnil vase in šele na sredini sem se zavedel, da je dejansko prvič, ko gledam ameriški film v kinu sredi Amerike. Na splošno sicer ni bilo prvič, da sem sedel v ameriški kinodvorani. Leta poprej sem se že udeležil ameriškega filmskega sejma, namenjenega prodaji filmov, in takrat sem v kinu dober teden tičal od jutra do večera. Vendar so bile to sejemske filmske projekcije in publika je bila temu primerna – mednarodna in iz filmskega posla, skoncentrirana in ocenjujoča tržni potencial posameznega filma. Kar nekaj gledalcev je filme zapustilo četrt ure po začetku ali nekaj pozneje (če so ocenili, da niso dovolj zanimivi za njihovo državo), kar nekaj jih je v kinodvorano prihajalo tudi pozneje (če filmi v sosednjih dvoranah pač niso bili dovolj zanimivi). Takrat pač ni šlo za prave kinoprojekcije. Tokrat pa sem ameriški film gledal na redni projekciji in neposredno z lokalnimi obiskovalci in v glavi se mi je zgodil zanimiv preobrat: zavedel sem se, da prvič gledam ameriški film s publiko, ki ima Borca za domači film. Domači in tuji filmi Ameriški filmi že več kot stoletje intenzivno potujejo po vsem svetu, kjer so se utrdili kot izjemno prepoznaven medij, prek katerega nam, če to hočemo ali ne, posredujejo ameriško (pop)kulturo. Ne glede na to, ali imamo ameriške filme radi ali ne, se najbrž vsi strinjamo s tem, da so za nas to tuji filmi. Ko spremljamo kinospored v naših krajih, imamo tako pred očmi, da so na njem večinoma ves čas tuji filmi. Ko nanj pride domači, torej slovenski film, je to neobičajno in nam skoraj pomeni motnjo, zato se filmski distributerji in prikazovalci običajno izogibajo temu, da bi sočasno predvajali več slovenskih filmov. V Ameriki je seveda ravno obratno. Tam so ves čas na sporedu večinoma domači filmi in motnjo dejansko predstavljajo tuji, neameriški filmi. In ravno to, da Američani dejansko več čas gledajo domače filme in s tem nimajo nobenih težav, se mi je posvetilo sredi tiste projekcije, ko so se gledalci odzivali na dogajanje na platnu, spodbujali like v njihovih namerah, zadrževali dih, če jim ni šlo, kakor so si želeli, in se skupaj z njimi veselili, če jim je uspelo, kar so si zadali. Mark Wahlberg je bil zanje človek iz sosednje ulice oziroma mesta. Najraje gledamo domače filme V splošnem velja, da ljudje najraje gledamo filme in televizijske serije v domačem jeziku, če so ti vsaj približno dobro narejeni. Zato se tako dobro prodajajo resničnostne oddaje (imajo pač domače "igralce"), zato komunikativni slovenski filmi posegajo po vrhovih najbolj gledanih filmov (Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk itn.) in zato dovolj zabavne domače televizijske serije (denimo Naša mala klinika) po gledanosti zlahka presežejo tuje. Prisotnost Slovenije in slovenskega ustvarjalca pri nastajanju filma lahko opazno izboljša afiniteto slovenskih gledalcev do konkretnega tujega filmskega naslova. To smo lahko videli že pred leti pri filmu Nikogaršnja zemlja, ki je bil delno tudi slovenskega porekla, pa ob drugem delu fantazijske pustolovščine Zgodbe iz Narnije, ki so ga snemali na naši Soči. Pred dvema letoma smo dobili novo potrditev s poljskim filmom Pisma Sv. Nikolaju. Na rednem sporedu slovenskih kinodvoran poljskega filma ni bilo že skoraj dve desetletji in v tem smislu romantična drama iz te dežele ne bi imela nobenih možnosti. A ker jo je zrežiral naš Mitja Okorn, ki je pri njegovi promociji tudi aktivno sodeloval, in ker je šlo za res izvrsten primerek znotraj žanra (povsem na nivoju najboljših angleških romantičnih dram zadnjega obdobja, kot je bila denimo Pravzaprav ljubezen), je bil poljski kulturni milje zlahka prebit, Slovenci smo film vzeli za svojega. Pisma Sv. Nikolaju so postala en od bolj gledanih filmov tistega leta, ki je posekal mnoge ameriške zvezdniške filme. Scorsese-DiCaprio in Katarina Čas Podobno se je zdaj zgodilo s filmom Volk z Wall Streeta, po vrsti že petim sodelovanjem kultnega režiserja Martina Scorseseja in prestižnega filmskega zvezdnika Leonarda DiCapria. Do zdaj je ta tandem sodeloval že pri Tolpah New Yorka (2002), Letalcu (2004), Dvojni igri (2006) in Zloveščem otoku (2010), a kljub svoji renomiranosti ter globalni prepoznavnosti v Sloveniji ni pritegnil številčnejšega občinstva. Še več, tudi Scorsesejevi prejšnji, morda še močnejši navezi, ki sta jo imela z Robertom De Nirom, skupaj pa sta posnela sedem filmov, nazadnje Dobri fantje (1990) in Kazino (1995), pri nas ni šlo nič boljše, kljub temu da gre za kolekcijo urbanih filmov, ki jih zdaj že lahko uvrstimo med moderne klasike. Tudi Volk z Wall Streeta na papirju ni imel kakih večjih možnosti. Triurni filmski tobogan finančnih mahinacij, pohlepa, ekscesa in dekadence, ki ga pilotira Leonardo DiCaprio, se je napovedal kot film, ki bo hitro in precej neopazno izginil z našega kinosporeda.

Podobno se je DiCapriu lani spomladi pri nas zgodilo z njegovim Velikim Gatsbyjem ali pa še nekaj mesecev prej z Djangom brez okovov.

Potem pa je na sceno stopila Katarina Čas. Izkazalo se je, da v filmu ni imela zgolj nepomembne epizodne vloge in da je imela nekaj zaslug tudi za nekajkratno pojavitev Slovenije v filmu. Mediji so se množično odzvali in Volk z Wall Streeta je ob zasluženo dobrih kritikah (gre dejansko za enega najboljših Scorsesejevih filmov v zadnjih dveh desetletjih) v dneh okoli novega leta prestavil v povsem drugo gledalsko prestavo.

Slovenci smo ta polnokrvni ameriški film, čistokrvni produkt ameriškega sna o lahko pridobljenem (in še laže zapravljenem) bogastvu, vzeli za svojega celo bolj od Američanov, ki so se ga zaradi obscenosti po prvem tednu predvajanja začeli celo izogibati, česar najbrž ne bodo mogle preprečiti niti oskarjevske nominacije, ki bodo podeljene sredi januarja (in ki jih bo verjetno deležen tudi Volk).

V manj kot dveh tednih od svoje premiere je Volk postal do zdaj najbolj gledan film dueta Scorsese-DiCaprio pri nas. In pred njim je še dolga pot. Evforija je tako velika, da bi lahko celo rekli, da je Volk z Wall Streeta postal nekakšen ameriško-slovenski film.

V Sloveniji petkrat manj gledalcev dobrih ameriških filmov kot v ZDA Ameriške filmske gledalce včasih močno podcenjujemo, saj nekako mislimo, da trznejo samo na lahkotno filmsko zabavo. Ko zadevo pogledamo malo globlje, hitro vidimo, da temu ni ravno tako, saj si nekatere njihove kakovostne filme ogleda tudi več kot dvanajst milijonov gledalcev (denimo tudi film Borec iz začetka te zgodbe).

Ko tako včasih primerjam obiske ameriških filmov v Ameriki in pri nas, si zato, namesto s primerjavo blagajniških prihodkov, raje pomagam s primerjavo odstotka celotnega prebivalstva, ki je videlo konkreten film. Dvanajst milijonov gledalcev pomeni približno štiri odstotke ameriškega prebivalstva in običajno ugotavljam, da si dobre ameriške filme v Sloveniji proporcionalno ogleda tudi petkrat manj gledalcev kot v Ameriki (torej nekje do dvajset tisoč gledalcev).

Dolgo časa sem mislil, da je dejansko problem obraten in da smo Slovenci tisti, ki si tudi dobrih ameriških filmov v kinu ne ogledamo v večjem številu in da kot kinogledalci nismo dovolj izobraženi. Pred tremi leti pa se mi je posvetilo, da gre dejansko za nekaj drugega: za to, da te filme dojemamo kot tuje filme, ki se nas pač ne dotaknejo dovolj.

Ko dobre filme sprejmemo za svoje (četudi nam pri tem pomaga kar kak Slovenec ali pa Slovenka), se jim brez težav prepustimo tudi mi. Visok obisk filma Volk z Wall Streeta je tako več kot pomenljiva novica za tiste, ki mislijo, da Slovenci v kinu radi gledamo samo še romantične ali pa bedaste komedije. Obisk filma Volk z Wall Streeta je dokaz, da imamo Slovenci dejansko radi dobre filme.