Veliki hranilnik

Slepota do realnosti nam pripomore k lažjemu življenju. Lep primer slepila teh krajev in časov je zahteva, ki jo mladi postavljajo staršem: "Omogočite mi samostojnost! Kupite mi stanovanje!" V stavkih je zbrana vsa pasivno-tlačanska mentaliteta slovenstva – samostojnost se lahko namreč le pribori, drug nam jo ne more dati.

In starši kupujejo. Poglejmo primer iz časopisa o mladi družini, ki kupuje trosobno stanovanje v Ljubljani: "Oba z možem sta zaposlena za nedoločen čas in imata nadpovprečne prihodke. 'Koliko časa bova morala delati za stanovanje, nisem računala, ker nočem vedeti. Imava pa srečo, da nama bodo lahko pomagali starši. Sama sva privarčevala za približno polovico stroškov, za preostalo pa bova morala najeti posojilo,' pojasnjuje Avanzova in dodaja, da ju obisk v banki še čaka."

Kako sladka, srečna slepota: "nočem vedeti"! Nobenega računanja, pokličemo starše in vse je urejeno. Ste opazili, s kakšno samoumevnostjo se "pomagali bodo starši" po že nekaj stavkih prevede v "sama sva privarčevala"?

Na tem mestu sem se vprašal: od kje bodo starši jemali? Saj res, od kje?

Očitno imajo slovenski starši baby boom generacije velik hranilnik, iz katerega ne zalagajo le sebe, marveč tudi otroke in kmalu še (ali celo že) vnuke.

Vsi vemo, da so slovenske plače nizke, in beremo: "Po avstrijskih merilih je revnih 72 odstotkov Slovencev". Kar pa se ne pozna, priznajmo – nakupovalnih središč je vedno več, vedno bolj se bleščijo in polna so. Podatki kažejo, da smo se na krizo odzvali z večjim nakupovanjem, predvsem tehnike, imamo že po dva televizorja na gospodinjstvo.

S plačami potrošnji ne moremo slediti, prezadolženi glede na ostali zahodni svet nismo, torej jemljemo iz hranilnika. Mlajši iz starševskega, starši pa ...

Skrivnost? Hm, začelo me je zanimati.

Če se spomnite slovenskih literarnih klasikov, vam pred očmi vstanejo prizori strahotne bede in trpljenja v Kraljevi Jugoslaviji. O kakem hranilniku torej njega dni ni bilo sledu. Sledila je druga svetovna vojna in opustošenje. Pavle Zidar opisuje svoje službovanje na Dolenjskem okoli leta 1950 kot blato, koče in bedo. Ko sem se po branju njegove knjige peljal skozi tiste kraje, sem videl le ogromne in urejene hiše, bleščeče avtomobile pred njimi. Na sploh je povprečna lastniška površina na Slovenca skoraj 80 kvadratov, stanovanje ima statistično po tri sobe, med državami članicami EU ima Slovenija največji delež prebivalcev, ki živijo v samostojnih hišah. Za povrh smo še letos "Slovenci z 19.600 evri finančnega premoženja med najbogatejšimi Zemljani".

Če torej v petdesetih hranilnika še ni bilo, smo si ga mar ustvarili in napolnili v samostojni državi? Slabo kaže – zgodovina samostojne Slovenije je zgodovina praznjenja hranilnika. Ste vložili v delnice? Adijo, pa zdrave ostanite. Skladi? PID-i? Adijo, adijo! Ste vložili 800 milijonov v Zvon, zdaj pa vam pritrkava le še navček?

Vzporedno so tudi na črni strani ekonomije razne piramidalne sheme tipa "cash the cash" dobro praznile hranilnik.

Denar odteka in odteka, očitno je hranilnik ogromen! Vedno bolj me je zanimalo, kdaj je nastal.

Gremo nazaj, pomikajmo se proti osamosvojitvi. Odprimo stare novice: NLB je zapravila 1,2 milijarde mark davkoplačevalskega denarja, česar se danes nihče več ne spomni, a leta 1994 je šlo iz hranilnika. Pa Slovin s 170 milijoni mark, spet zaloga. Tudi razprodaja nepremičnin po Jazbinškovem zakonu je posegla v hranilnik, a tokrat denar vsaj ni šel v prazno: "Ob stanovanjski privatizaciji je v zelo kratkem času v Sloveniji pretežno iz avstrijskih bank bilo na voljo najmanj pol milijarde takratnih nemških mark za odkup stanovanj." Koliko šele iz domačih nogavic!

Ljudske roke so segale v svoj veliki hranilnik in milijarde mark so padale na mizo. Neverjetno! Kakšne zaloge! Od blatne bede petdesetih let do polnih nogavic osemdesetih!

Kakšen je ta hranilnik, to središče slovenske družine, oltarček, v katerega starejše roke segajo vsakič, ko je hudo njim ali njihovim potomcem?

Po vsem premišljevanju najdem en sam odgovor – tale bo:

Je mar mogoče, da hranilnik titovček še vedno drži pokonci naša življenja in gospodarstvo? Da je Titovo manevriranje med zahodom in vzhodom, izsiljevanje z naklonjenostjo velesilam in druženje z raznimi naftnimi samodržci prineslo v državo val denarja, seveda v obliki kreditov? Poglejte podatke za borih pet let: "Nekdanja Jugoslavija se je med letoma 1974 in 1979 v tujini zadolžila z 8 na 24 milijard dolarjev."

Da je Slovenija postavila svoje velike hiše, kupila prve avtomobile in televizije in si takrat napolnila nogavice za nadaljnjega pol stoletja? Da teh nogavic niso spraznili ne demokracija, ne tranzicija in ne kapitalizem? Da vseh teh hiš, avtomobilov in televizorjev nista odplačala znoj in trud, marveč inflacija, nato pa, dokončno, kri in solze jugoslovanskih vojn?

Da imajo avtorji grafitov, ki sem jih videl po zidovih vseh nekdanjih jugoslovanskih republik in ob katerih sem se le zmrdnil, češ, jugonostalgiki, prav, ko pišejo "Tito je krao, ali je i nama dao"? Oziroma je kupoval podložnike s polnjenjem njihovih titovčkov? Da ljudje, ki z eno roko držijo mikrofon in vanj jamrajo o trpljenju pod komunizmom, hkrati z drugo segajo v titovčka po zaloge?

Da je naša največja težava v tem, ker ne znamo preklopiti iz praznjenja hranilnika v njegovo polnjenje? Presedlati z davnih tujih kreditov na sedanje lastno ustvarjanje? Da nam pravzaprav ni treba, dokler iz titovčka še kaj spraskamo?

Bo čas za spremembe napočil šele, ko bodo prsti obupano grebli po dnu?

Je lahko tisti, ki ima povsem prazen hranilnik, sploh še gospodar svoje države?