Trije prispevki k slovenski neumnosti

Prvi prispevek. Aktivisti so pred dnevi krožili po Ljubljani in pozivali ljudi, naj se zaradi humanega odnosa do živali odpovejo krznu in krznenim dodatkom. Na protestni ruti so šli tudi mimo krznarske prodajalne, pred katero je stala krznarka v dragocenem krznu. Krznarka, na protestni shod se je očitno pripravila, je imela na zalogi poln "saržer" protiargumentov. Z njenega vidika krznarstvo in krzno prav blagodejno vplivata na ljudi in živali – ne glede na to, če je morda njihovo krzno namenjeno za človekov plašč, kučmo ali ovratnik. Krznarka na primer trdi, da je pri gojenju živali za krzno izkoristek idealen – meso gre za hrano ljubljenčkov, drobovina pa za proizvodnjo bioplina. Krznarka se huduje, ker je Slovenija lani po nemarnem izgubila pol milijonov evrov: lovci, ki so postrelili več kot 8.000 lisic, niso uporabili njihovega krzna.

Krznarki gre v nos, ker država na leto porabi milijon evrov in pol za živali v zavetiščih. Reja živali za krzno po njenem mnenju rešuje drobno gospodarstvo; tudi sama usmrtitev živali je povsem humana, skorajda idilična, vsi tisti grozljivi posnetki, ki kažejo domnevno krutost pri pobijanju živali zaradi krzna, pa so zrežirani, sovražna propaganda. Po tem, ko že vsaka odslužena ameriška igralka raje hodi okrog gola, kot da bi nosila krzno, nas slovenska krznarka uči demokracije 19. stoletja, v kateri imamo sicer vsi pravico, da povemo svoje mnenje, vendar imajo prednost tisti z več denarja.

Drugi prispevek. Lani je vladni propagandni urad v čast 20. obletnice samostojnosti Slovenije za pičlih nekaj deset tisoč evrov obudil legendarno reklamno akcijo Slovenija, moja dežela. Z nikoli pozabljenim spotom vred – v njem se dogaja vse živo, od posipanja potice s sladkornim prahom do pogrinjanja prta na mizi pred blejsko kuliso, skratka ves imaginarij, ki je neizogibno anticipiral in konstituiral srečno slovensko prihodnost. Ko se je že zdelo, da sta se slogan in vreščava oda slovenstvu izpela vsaj do naslednje okrogle obletnice, sta napadla iz nove zasede.

Po novem je Slovenija, moja dežela v rabi avstrijskega veletrgovca, z njim pa oglašuje izdelke, domnevno narejene v naši domovini. To je za marsikoga med nami pomemben dejavnik; moč gesla, s katerim so nas pred četrt stoletja prepričevali, da bomo na svoji zemlji nekako na permanentnem dopustu, je po mnenju marketinških strokovnjakov še tolikšna, da lahko vpliva na tiste, ki jim na račun domovine ni žal denarja za kilogram Slovenije, moje dežele, piščanca, liter Slovenije, moje dežele, svežega mleka in deset Slovenije, moje dežele, debelih jajc. Kje bo slavni slogan udaril naslednjič?

Tretji prispevek. Neki piarovec v neki dolenjski igralnici je na Facebooku objavil, da mu gre ob ministrski postavi nove vlade na bruhanje, in – izgubil službo. V tem ni nič posebej spornega, službo dandanes pač izgubiš mimogrede, tudi če ti politiki ne gredo na bruhanje. Ta ukrep je konec koncev bolj ali manj popolnoma odvisen od volje direktorja oziroma lastnika podjetja. Toda lastnik dolenjske igralnice je šel dlje, predsedniku največje vladne stranke in stranki sami je napisal pismo, v katerem se je trikrat iskreno opravičil za dejanje svojega (nekdanjega) uslužbenca.

Zatrdil je tudi, da mu (lastniku) nihče ne more očitati političnih povezav, davčnih utaj, poslovanja v davčnih oazah, poslovanja z državo, tajkunstva ali kakršnegakoli kriminalnega poslovanja. Zapisal je celo, da ne pripada nobenemu drugemu klanu kot svoji ožji družini, v kateri se zavzemajo za poštene vrednote. Če zanemarimo cimerotičevsko dimenzijo opravičila in dejstvo, da so v optiki velikih, uspešnih zaslužkarjev posli z državo, tajkunstvo in klani izenačene kategorije, se v pisanju lastnika igralnice zrcali en sam strah pred mogočimi posledicami. Ta očitni strah pa je nekaj novega, bojim se, splošno nalezljivega. Takšne stalinistične (samo)obtožbe moja dežela ni videla že zelo dolgo.