Svete proračunske krave

Pri tem je treba jasno poudariti, da zgolj zmanjšanje proračunske porabe ne bo dovolj. Pa naj bo še tako uspešno in radikalno. Ključni dolgoročni razvojni problem namreč ni obseg javnega trošenja. Bistveno večji problem je struktura porabe omejenih sredstev, ključni problem pa je (ne)doseganje ustreznih rezultatov. Rezultatov, ki jih davkoplačevalci upravičeno pričakujejo. V proračunu se na vsakem področju skriva izjemno število neracionalnosti, nepotrebnega trošenja, predvsem pa veliko število svetih proračunskih krav. Ki so tam ne zato, ker bi bili potrebne, ampak zato, ker tako menda mora biti. Ker nam nekdo neprestano pripoveduje, da mora biti tako. Kreativnost mitologije je pač neizmerna. Je pa jasno dejstvo: te svete proračunske krave nikakor ne prispevajo k spodbujanju razvoja te države, ampak zgolj izkoriščajo svoj privilegiran položaj, in to na račun vseh prebivalcev te dežele.

Če sem lahko malce ciničen, problem ni v prevelikem trošenju, ampak v nezmožnosti, da bi to plačali. To pa bomo lahko plačali le, če bomo financirali prave zadeve. Zato je treba poskrbeti, da nekatere samoumevne skrite privilegije ukinemo in denar porabljamo za prave zadeve. Take, ki bodo prispevale k višji dodani vrednosti in s tem – med drugim – tudi k polnjenju proračunske malhe. Kaj naj rečem, kar neke vrste javnofinančni perpetuummobile …

Naj to malce ponazorim. Pogosto zasledimo trditev, da bi morali povečati izdatke za znanstveno-raziskovalno delo. Najbrž se lahko s tem kar strinjamo. Kje je trik? Mogoča sta dva popolnoma različna scenarija. Ta denar gre lahko za vrhunske raziskovalne ekipe, ki razvijajo domače talente in privabljajo tuje, ki razvijajo pomembna spoznanja, ki se lahko sčasoma prelivajo v spin-off podjetja, sposobna tekme na svetovnih trgih tehnoloških produktov, ki zaposlujejo visoko plačane kreativce in z razumnimi davki seveda polnijo državno malho. Lahko pa se ta denar seveda razdeli klientelistični in klansko urejeni znanstveni eliti, ki kadruje po načelih lojalnosti namesto sposobnosti, se ukvarja sama s sabo in je sama sebi namen. Zanimivo, enaka količina sredstev, a dva zelo različna rezultata. Slovenska realnost je kot vedno seveda nekje med obema scenarijema, a tudi to je nedopustno.

Država mora teči kot dobro naoljen stroj, v katerem se za vsak delček ve, čemu je namenjen. Če bomo dosegli to, smo opravili tri četrt dela pri reševanju nakopičenih razvojnih zagat. Realnost nas namreč vedno znova nauči, da je lahko kreativnost človeškega duha, obogatena z delovno etiko, neizmerna. Država pa postavi okvir, ki kreativne potenciale zaduši, lahko pa jih tudi spodbuja in jim omogoča, da se uveljavijo v vseh svojih potencialih. Od česar imamo vsi skupaj lahko zelo veliko.