Sušilniki za lase rešujejo arktični in antarktični led

Če želite nov sesalnik z močjo nad 1600 watti, čim prej pohitite v trgovino in upajte, da je kakšen še ostal na zalogi, če je prišel do trgovine pred prvim dnevom letošnjega septembra, ko so začela veljati nova pravila Evropske unije za doseganje energetske učinkovitosti.

Pravzaprav vam sploh ni treba hiteti, nas želijo prepričati proizvajalci teh naprav: zatrjujejo, da bodo modeli z manjšo porabo elektrike enako učinkoviti kot tisti, katerih moč je zdaj že nad letvico, postavljeno na 1600 wattov, ki bi leta 2017 lahko dodatno padla na 900 wattov.

Paradne stranske rešitve skrivajo nepripravljenost za večje težave

Zanimive so te njihove besede in obljube, a če je to res tako preprosto, zakaj so potem mnogi od njihovih najbolj prodajanih in priljubljenih modelov zdaj pristali v energetsko nedopustno potratno območje? Ali povedano preprosto: če so energetsko varčnejši modeli res popolnoma enako učinkoviti kot tisti močnejši, zakaj nam je bilo treba v trgovinah "potratneže" sploh kdaj ponujati?

Da ne bo pomote, zagovarjam vsako smiselno (!) pobudo, s katero zmanjšamo našo neprijaznost do narave – čeprav si nismo enotni, koliko smo s svojimi dejanji pravzaprav posegli v močne naravne mehanizme, ki so se v veliki meri zmožni upreti tudi velikim motnjam. Manjša poraba energije ni le prijaznejša do naših denarnic, temveč tudi do narave in njenih virov.

Toda zakaj se bruseljska birokracija raje kot sesalnikov ne loti dejavnikov, ki v naravo posegajo veliko bolj kot sesalniki? Bolj kot sesalniki, ki so vendarle naprave za občasno (pravzaprav redko) in hitro rabo, naravo vsak dan in dolgotrajno obremenjujejo na primer številni osebni avtomobili in tovornjaki, med katerimi imajo mnogi izjemno okoljsko nesprejemljive motorje (verjetno ne bom hudomušen, če pripomnim, da iz nekaterih državah tradicionalno prihajajo ekološke bombe na kolesih).

Močnejši imajo svoje prioritete

Ne, v to gnezdo bruseljski uradniki ne bodo drezali. Ne znajo? Nočejo? Ne smejo? Omejitve tovornega prometa in krepitev ekološko prijaznejše železnice mnogim niso v interesu, od prevozniških lobijev in številnih voznikov, ki si tako služijo kruh (če imajo srečo, da jih lastnik prevoznega podjetja redno plačuje), do samih naročnikov prevoza, ki si – tudi zaradi slabega stanja železniške infrastrukture marsikje, žal tudi pri nas – nočejo ali celo ne morejo privoščiti čistejšega in do okolja prijaznejšega železniškega prevoza. Le primerjajte, koliko časa vozi tovorni vlak od Kopra do Murske Sobote, koliko pa tovornjak (pa še pretovarjanje odpade, če gre vse po cesti).

V avtomobilih se ob prometnih konicah praviloma pelje samo voznik – poglejte malo po mestnih križiščih. Javni prevoz je neučinkovit, pravijo. Žal imajo glede tega v Sloveniji marsikdaj prav, a več pločevine na ulicah in cestah ne pomaga javnemu prevozu.

Kaj naredijo naša mesta za to, da bo javni prevoz privlačnejši in posledično tudi okolje čistejše? Ne prav veliko.

V New Yorku pa tedenska vozovnica za (skoraj) ves mestni prevoz stane toliko kot ena ura parkiranja avtomobila sredi delovnega dneva v središču Manhattna, celo na nekaterih plačljivih mostovih v mestu ponujajo znaten popust na mostnino, če sta v avtomobilu poleg voznika vsaj še dva potnika. Tam v rumenih pasovih, rezerviranih za javni prevoz, ni frajerjev, ki v dragih avtomobilih prehitevajo pravilno razvrščene strpne voznike (če pa se kakšen spozabi, ga bo prijazni newyorški policist z zajetno globo spomnil na namen rumenih pasov). Aja, čeprav v velikih mestih vsi stokajo čez javni prevoz, jih ta praviloma na cilj dejansko pripelje hitreje kot avtomobil.

Avtomobilska industrija prav tako pošilja drugačna sporočila.

Avtomobili so vedno večji – terenci na mestnih ulicah niso nobena redkost, a to očitno ni moteče okoljskim in energetskim politikom. Nečimrnost (kdo ima večjega) se odlično trži in prodaja, tej zlati kravi se nihče ne želi odpovedati – energetska učinkovitost gor ali dol.

Namesto da bi se oblastniki torej lotili sistemskih rešitev, ki bodo vsem nam energetsko učinkovitost naredile še privlačnejšo, se birokracija loteva preprostih rešitev, ki se medijsko dobro prodajajo in ustvarjajo vtis njihove velike zaskrbljenosti, vpletenosti in učinkovitosti – čeprav sta smiselnost in učinkovitost teh rešitev vprašljivi. Na vrsti so tako sušilniki za lase, katerih moč bodo predvidoma že čez nekaj mesecev občutno omejili. Frizerji svarijo: dalj časa bomo morali strankam sušiti lase, zato poraba energije ne bo nič kaj manjša – le dalj časa bo vse skupaj trajalo.

Druga stran medalje o varčnih žarnicah

Ali se še spomnite žarnic oziroma sijalk z nitko? V Evropski uniji so prepovedane, nadomestile so jih varčne žarnice, za katere mnogi ne vedo (ali se jim ne ljubi vedeti), da so te, ko so odslužene, veliko nevarnejši odpadek kot zdaj že prepovedane žarnice z volframovo nitko.

Odstranitev odsluženih varčnih žarnic zahteva ločeno zbiranje, a kljub temu ogromno teh žarnic konča v navadnem gospodinjskem odpadu. Verjetno celo hitreje, kot bi si mnogi želeli, saj se odlično obnesejo predvsem tam, kjer so stalno prižgane, v stanovanjih, kjer jih pogosto prižigamo in ugašamo, pa se njihova življenjska doba hitro krajša. Ne nazadnje pa zmoti tudi to, da se njihova izvirna svetilnost v kakšnega pol leta uporabe že občutno zmanjša.

Še huje je, če se taka žarnica slučajno razbije in razkrije svoje sestavine, med katerimi je tudi živo srebro. Upam si trditi, da je le malo tistih, ki bodo za čiščenje poskrbeli na pravilen način, primeren snovem v razbitinah. Znanstveniki opozarjajo, da bi imele varčne žarnice v nekaterih primerih lahko škodljive vplive tudi na kožne bolezni.

Ko je odločitev predvsem sama sebi smisel

Nisem proti varčnim žarnicam, prav nasprotno, a ne brezpogojno in za vsako ceno – pa tudi vedeti je treba, kako z njimi živeti. Marsikje so naravnost idealne, a ponekod le niso dostojno nadomestilo za tiste z volframovo nitko.

A poanta niti ni v varčnih žarnicah samih, temveč v veliko širši zgodbi: o sprejemanju odločitev na podlagi nepopolnih ali celo nepravilnih ali izkrivljenih dejstev. O ideološkem odločanju brez temeljitega gospodarskega in fizikalnega vrednotenja vseh posledic. O odločitvah, ki jih usmerjajo lobisti po naročilu raznih interesnih skupin, ki imajo zato svoja pričakovanja in koristi. O odločitvah, ki jim je bolj pomembno upravičiti podobo odločevalcev v javnosti kot rešiti razmere, zaradi katerih jih sprejemajo. Žal ne samo v Bruslju in ne samo pri učinkoviti rabi energije.