Stresanje glave

Po dolgem času se spet dotaknimo tehnologije in sprememb, ki jih obeta v vsakdanjem življenju. S prvimi programi za iPad se je pojavila tudi različica Alice v čudežni deželi, v kateri je besedilo razdeljeno na koščke, opremljene z animacijami, ki jih bralec spravlja v gibanje s premikanjem in stresanjem naprave. Jonas Žnidaršič je na svojem blogu novost navdušeno sprejel: "Adijo papirnate knjige, jaz, bogme, ne kupim več nobene. Takole bodo namreč videti knjige prihodnosti:"

Par mesecev pozneje se je navdušil tehnološki guru Sunday Timesa, Bryan Appleyard: "in ko napravo zasukate, narisani predmeti padejo na strop. Papir je nenadoma videti tako zastarel." Naj dodam skromen glas v debato o elektronskih knjigah in prihodnosti literature. Najprej – kar je značilno za večino vpletenih –, pod pojem "knjiga" tlačijo dvoje pomenov in jih ne znajo ločevati.

Prvi je medij, nosilec, tista papirnata reč, ki je potiskana s črkami. In drugi je njena vsebina, imenujmo jo besedilo. Govoril bom o daljših literarnih besedilih in jih bom imenoval kar zgodbe oziroma literatura. Torej, bo knjiga (medij) izumrla? Verjetno in večinsko da.

Bo izumrla tudi literatura? Ne. Zgodbe so osnoven način delovanja možganov. Že poročilo o današnjem izletu na tržnico poveste znancem kot zgodbo in ne stresate kar naključnih podatkov. Iskanje uvoda, jedra in zaključka je iskanje smisla, taki smo. Hkrati pa naši možgani neprestano prežijo za novostmi, spremembami. V nas delujeta nasprotujoči si silnici: zgodba zahteva daljšo pozornost, novosti pa beganje vsevprek.

Vrnimo se k Alici in stresanju oseb v njej. Alice je zgodba, torej zahteva daljšo pozornost. Papirna knjiga je lahko pozornost razbila z ilustracijami in to je bilo to. Sodobne tehnične naprave pa lahko dodajo zvoke, animacije, fizično premikanje … za možgane vire neslutenih novosti.

Bralec se loti Alice in če je navajen osredotočenja na zgodbo, s stresanjem naprave nima kaj početi, celo moti ga. Tisti bralec, ki pa osredotočenja še ni sposoben, pa bo podlegel hlepenju po novosti in bo napravo stresal ter bolj malo bral (= se osredotočal).

Od mnogo koristi, ki jih branje literature prinaša, bom omenil najbolj zapostavljenega: vaja pozornosti. Znanstveniki razpravljajo o tem, kako dolga je osnovna enota človeške pozornosti in nekateri pravijo, da le tri sekunde. Otrok se rodi in takoj mora spremljati okolico, zato se začne učiti nizati te enote pozornosti eno za drugo, kot kroglice na rožnem vencu. Vsak, ki se je pogovarjal z majhnimi otroci, ve, da morajo biti odgovori kratki, potem pozornost odplava in se čez nekaj časa spet vrne. S pogovori in branji se kroglice nizajo in nizajo, večji kot je otrok, daljše nize si je sposoben privoščiti.

Zamislimo pa si drugačno pot, v kateri je vsa svetovna literatura poenostavljena v gibalno-večpredstavni učinek. Otrok pride in strese Alico. Čez par let stresa že Harryja Potterja, v srednji šoli pa Dostojevskega, katerega Zločin in kazen je sploh primeren, saj se stari Aljoni Ivanovni glava po stresanju lepo odvali. Krajše enote pozornosti potrebujejo manj energije in narejeni smo tako, da gremo vedno po lažji poti.

Ena večjih zablod sodobnega zahodnega šolstva je utvara, da lahko učenci pridejo do rezultatov brez truda. Bodo pa še malo stresali kemijo, fiziko, matematiko, zakaj bi nehali pri literaturi?

Tak človek diplomira in se znajde v realnem svetu. V dosedanji vzgoji in življenju se mu je posrečilo pozornost podaljšati na največ par minut, kar zadostuje za normalno življenje: popravke statusa na Facebooku, ogled videoposnetkov na YouTubu in večine hollywoodskih filmov, ker so že sedaj sestavljeni kot niz ohlapno povezanih videospotov.

Nakar tak človek naleti na težavo realnega sveta, v katerem je ogromno elementov, in kar je še huje, problem zahteva daljšo pozornost od par minut. Človek ga bo torej razkosal – aha, katera težava pa nas čaka danes? Kolaps zahodne ekonomije? Ni problema, vzemimo prvi košček in rešujmo prvo banko, ki je padla! Še ena? Dajmo še to! In tako dalje, po koščkih – nazadnje bo vsak košček zadovoljivo rešen, svet pa še vedno razbit.

Dolga in široka pozornost je potrebna, da vsaj zaslutimo celoto sveta, česar oni s kratkimi, zaporednimi koščki nikoli ne zmorejo.

A to še ni vse: impulzivno hlepenje po novostih je temelj potrošništva. Človek, ki se je sposoben vsakih par minut navdušiti nad reklamirano novostjo ("O, kako je to kul!") in pozabiti preteklost, kot da je nikoli ne bi bilo, je idealen kupec in s tem vernik. Rast BDP zahteva: Še več nam jih naredite, takoj!

Odločitev staršev je enostavna – s treningom pozornosti bodo otroku namenili eno od dveh usod: kratka pozornost idealnega potrošnika, ki se pomika od nakupa do nakupa, in je torej zgleden vladani državljan ali pa z natrenirano dolgotrajno pozornostjo možnost strateškega planiranja in – če bodo želeli – učinkovitega upravljanja s prvo kategorijo

A tudi na nekaj bolečega, tako zelo proti duhu časa: zmožnost širše in daljše pozornosti je znak odraslosti. Kot vemo, je ta danes greh; pravi potrošnik je v svojem navdušenju večen otrok, osredotočen na svoje potrebe, in neprestano ponavlja besedo "Jaz", tudi pred imeni izdelkov.

Dragi starši, svobodni ste, odločite se.