Štirje skromni predlogi za več politične higiene

Noben od teh dogodkov še ni dobil pravega zaključka in šele pravi zaključki, ki jih bom predlagal, bi iz njih naredili res dobre zgodbe. Kot običajno so ti zaključki odvisni predvsem od politike. Prav tiste politike, ki se vsak dan zaklinja, da bo storila vse za odpravo korupcije. No, pa da jih vidimo!

Prvi: z novim letom znižajte prispevke za zdravstvo Policijska akcija proti zdravnikom, osumljenim korupcije, je bila zgledno opravljena. Policija je posegla na področje, ki je bilo do zdaj nedotaknjeno in je zato tudi veljalo za nedotakljivo. Razlogi za preiskave so bili jasno predstavljeni in ljudje so veliko lažje kot pri kakšnih finančnih malverzacijah razumeli, kaj naj bi bilo narobe. Nihče od preiskovanih se ni branil z iskanjem političnih ozadij in vsaj eden je krivdo že priznal.

Nekatere bolnišnice so tudi že sprožile revizijo spornih pogodb, ki bi se morala končati z njihovo razveljavitvijo. Pokazala se je tudi koristnost konkurence med dobavitelji, saj je prav eden od njih s prijavo korupcije omogočil preiskavo.

Razkrivanje korupcije v zdravstvu postavlja na laž zdravniško elito, vključno z vsemi dozdajšnjimi ministri, ki nam kot glavno težavo zdravstva ves čas prikazuje pomanjkanje denarja. Se spomnite, kako je minister Gantar ob svojem odstopu bentil čez politične kolege, omenjal je zlasti Viranta, da nasprotujejo njegovim predlogom, češ da je denarja dovolj, samo naj se naredi red pri korupciji in porabi?

Če se ne bi še pravi čas sam umaknil, bi bil danes deležen mučnih pozivov, naj odstopi ali takoj učinkovito ukrepa. Dvomim, da bi se še upal braniti z izgovorom, da korupcija ni tako velik problem, kot se zdi.

Razkrita korupcija jasno kaže, da je bil letošnji interventni dvig zdravstvenih prispevkov nepotreben in čista potuha finančno neodgovornemu sistemu. Ekonomsko gledano je sicer smiselno, da se zmanjšajo ali celo povsem odpravijo razlike med prispevki, ki jih plačujemo na različne oblike delovnih dohodkov.

Vendar bi dodatne prihodke namesto za nemoteno delovanje koruptivnega kolesja morali nameniti za znižanje splošne prispevne stopnje in uvedbo zgornjega zneska prispevkov, ki jih je posameznik dolžan plačati – tako imenovano socialno kapico, ki jo tako ali drugače poznajo skoraj vse evropske države.

Toda ne gre samo za korupcijo, gre za popolnoma neracionalno porabo zdravstvenega denarja nasploh. Kot sem pokazal v treh zgodbah o državnem praskanju denarja, iz poročil Zavoda za zdravstveno zavarovanje izhaja, da se je poraba za zdravstvo v času krize dvignila za dobrih 400 milijonov evrov.

Državna zdravstvena zavarovalnica je pri krotenju porabe očitno povsem neučinkovita in bi morala dobiti konkurenco. Že prihodnje leto bi morali uvesti sistem, v katerem bi obvezno zavarovanje lahko ponujalo večje število zasebnih ali javnih zavarovalnic. Če deluje na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji in še marsikje, ni hudič, da ne bi delovalo tudi pri nas.

Skratka, preiskava zdravstvene korupcije je dobra zgodba, ki pa bo dala otipljive rezultate samo, če ji bo z ukrepanjem sledila tudi politika. Prva koraka že prihodnje leto bi morala biti znižanje zdravstvenih prispevkov in uvedba konkurence ponudnikov obveznega zavarovanja.

Drugi: predsednica vlade naj predlaga razrešitev ministra Jakiča Hišna preiskava pri ministru Jakiču je dobra zgodba z eno resno napako. Dobra je zato, ker kaže, da ima policija dovolj samozavesti in občutka politične podpore, da si upa potrkati tudi na ministrova vrata. In to pri ministru iz poslovno-političnih krogov Zorana Jankovića, ki jih še vedno marsikdo vidi kot nedotakljive.

Napaka je, da so jo spremljale televizijske kamere, in skoraj si ni mogoče predstavljati, da je novinarje obvestil kdo drug kot policija sama. Takšna predstava, ki je nismo videli prvič, je nepotrebna in škodljiva, ker zmanjšuje zaupanje v čiste namene tistega, ki jo priredi.

Žal zadeva še ni dobila političnega zaključka. Minister, pri katerem je zaradi podpisa domnevno koruptivne pogodbe policija z nalogom sodišča naredila hišno preiskavo, se brani, da policija nima pojma in da so očitki neupravičeni. Res je, kot nas Jakič ni pozabil opozoriti, da so kakšni ministri in celo predsednik vlade med svojim mandatom hodili tudi že na sodišče kot obtoženci, pa jih to ni kaj dosti motilo pri vztrajanju na položaju.

Res pa je tudi, da so v tem mandatu ministri odstopali tudi že zaradi manjših grehov. Očitno so ne le skandinavski, ampak že turški standardi obnašanja za Jakiča nedosegljivi: tudi turški ministri trdijo, da so preiskave korupcije izmišljene in politično motivirane, vendar so hkrati s takšno izjavo tudi odstopili s položajev.

Toda ne gre le za vprašanje standardov, gre predvsem za to, ali želi vlada tudi z dejanji in ne le z besedami pokazati podporo policiji in pravosodju v boju proti korupciji. Predsednica vlade, ki je dala besedo, da ju bo podprla z vsemi potrebnimi finančnimi in človeškimi viri, s svojim molkom v zadevi Jakič daje tiho podporo tezi, da je ob hišnih preiskavah in utemeljenih sumih korupcije mogoče zgolj zamahniti z roko, češ, počakajmo, da nam res kaj dokažejo.

Pri tem ne gre za to, ali policiji verjamemo ali ne. Tudi sam še predobro vem, da je z izmišljenimi ovadbami mogoče še kako zagreniti življenje političnemu ali poslovnemu nasprotniku in da so tudi hišne preiskave lahko zgolj zmanipulirani podaljšek političnega obračunavanja. Če temu dodam še zgodbe o policistih, ki z mastnimi prsti stikajo med spodnjim hlačkami mladoletnih hčera preiskovancev, res nimam razloga, da bi ob takšnih akcijah od navdušenja ploskal z ušesi.

Toda to je za Jakičevo zadevo nepomembno. Če je vlada iskrena v svoji podpori boju proti korupciji, nam s svojim obnašanjem ne sme sporočati, da tudi sama policijskih preiskav ne jemlje resno.

Skratka, preiskava Jankovićeve in Jakičeve korupcije je v glavnem dobra zgodba, ki pa bo dala otipljive rezultate samo, če ji bo z ukrepanjem sledila tudi politika. Prvi korak bi moral biti, da predsednica vlade še pred novim letom v državni zbor pošlje predlog za ministrovo razrešitev.

Tretji: privatizacija naj postane prva prioriteta vlade Tretja dobra zgodba je poteza urednika Uroša Urbasa, ki je bil dovolj pogumen, da je ob članku Mileta Šetinca opisal politične pritiske, ki so pripeljali do objave, in hkrati dovolj pameten, da je Šetinčev komentar vseeno objavil.

Objava se mi zdi pametna, ker se je tako izognil očitkom o cenzuri, pa tudi zato, ker smo dobili neposreden vpogled v razmišljanje vladnih političnih svetovalcev. Pogumna pa se mi zdi, ker se je tako še mnogo bolj zameril vladi, hkrati pa tudi vsem tistim na desnici, ki edino rešitev za Slovenijo vidijo v lustraciji vseh nekdanjih članov Zveze komunistov razen Janeza Janše in njih samih.

Marko Crnkovič v svoji sobotni kolumni, kjer se sicer prav nespodobno junači, kaj da bi on naredil na Urbasovem mestu, poroča tudi o argumentu, ki so ga vladni ljudje uporabili v pritiskih na urednika. Dejali naj bi mu, da je država večinski lastnik Telekoma, izdajatelja Planet Siol.net, in da ima zato vlada pravico določati uredniško politiko. Ja, seveda.

Po enaki logiki ima potem vlada od državnih podjetij pravico zahtevati, da zaposlijo hčerko, sina ali člana kabineta kakšnega politika. Ali pa zahtevati, da ceste, telefonske napeljave in vodovode najprej zgradijo v občinah, ki jih vodijo župani iz vladnih strank. Ali zahtevati donacijo klubu, ki se ukvarja s športom, kjer je predsednik športne zveze kdo od vladajočih politikov.

In seveda, pravico ima tudi zahtevati od državnih bank, da dajo posojilo ali garancijo zasebnemu podjetju, ki ga vodi kdo od naših ali ki deluje v kraju, kjer je na voljo veliko pomembnih volilnih glasov.

Vse to vlade seveda tudi počnejo. Razširitev protikorupcijskega Supervizorja na državna podjetja zato ni slab predlog. Tudi razprava o političnem kadrovanju je pomembna, čeprav je naravnost farsično, da je kot kronski primer političnega kadrovanja obveljal Gašpar Gašpar Mišič, čeprav je bil prav on imenovan za direktorja kljub glasnemu političnemu nasprotovanju celotne vlade.

O ministru Maherju, ki je za nagrado za svoj hitri odstop postal nadzornik velikega državnega podjetja, ki ga po novem vodi privrženec njegove stranke, pa minister Gregor ne ve povedati ničesar. Kakorkoli, do onemoglosti lahko razpravljamo, kako je treba kadrovati politično neodvisne in strokovne ljudi, pa ne bomo prišli nikamor, če bodo te ljudi naslednji dan začeli klicariti različni politični odposlanci in jim sporočati, kaj se od njih pričakuje v zameno za položaj.

Skratka, Urbasovo priznanje je dobra zgodba, ker je razkrila mehanizem zakulisnih pritiskov in ker je dala dober razlog za privatizacijo tudi levičarjem, ki jim je medijska svoboda pomembnejša od gospodarske učinkovitosti, vendar bo dala otipljive rezultate samo, če ji bo z ukrepanjem sledila tudi politika. Prvi korak bi moral biti, da bi privatizacija postala glavna prioriteta nove koalicijske pogodbe. Ne zato, ker tako zelo potrebujemo denar, ampak ker koruptivne povezave med politiko in državno lastnino očitno ne znamo presekati drugače kot tako, da državno lastnino pač ukinemo.

Četrti: mediji naj pregledno razkrivajo interesna ozadja svojih člankov En Urbas in en Šetinc še ne prineseta pomladi. Toda predstavljajte si, da bi ob vsakem članku ali komentarju lahko prebrali podobna opozorila. Naj navedem kak namišljen primer, da boste razumeli, kaj imam v mislih.

Recimo v poslovni prilogi pomembnega časopisa bi lahko napisali: naša novinarka se je pred pisanjem članka dobila na kavi s poznavalcem, ki ga v članku sicer ne citira, je pa upravljavec državnega pokojninskega sklada, ki ima v lasti deset odstotkov podjetja, o katerem se govori v članku.

V poslovnem dnevniku bi uglednega neodvisnega strokovnjaka lahko predstavili takole: ekonomist, ki je od državnega infrastrukturnega podjetja za svojo analizo tematike, o kateri piše v članku, prejel 40 tisoč evrov honorarja. Ob kakem drugem pa bi napisali, da kolumno objavljajo, čeprav jih funkcionar vodilne stranke zaradi tega vsak dan nadleguje po telefonu.

V časopisih bi lahko svoje intervjuvance predstavili tudi takole: pogovor objavljamo, ker našemu sogovorniku pri piaru pomaga oseba, ki sicer dela za agencijo, ki nam zagotovi večino naših oglaševalskih prihodkov. V Tarči bi goste lahko predstavili takole: tale gospod je z nami, ker so nam na vse pretege težili vladni piarovci, ampak za ravnotežje je tule tudi ta drugi, ker bi sicer SDS takoj tvitala, da smo politično enoumna državna televizija. Gledalcem se opravičujemo, ker gospoda najbrž nimata kaj dosti tehtnega povedati in bosta samo delala reklamo sama sebi.

Toliko že poznam medije, da lahko rečem, da so ti primeri boleče blizu vsakdanji praksi. Če bi vsakdanja navada postala tudi prostodušno priznavanje ozadij, kakršno si je dovolil Urbas, bi imeli nepoučeni bralci, poslušalci in gledalci možnost, da poleg besed, ki jih nekdo izreče ali zapiše, razumejo tudi kontekst in interese, zaradi katerih so bile izrečene ali napisane.

Poleg tega bi vsaj nekaterim postalo tudi nerodno, ali pa bi ugotovili, da so zaradi takšnih opozoril zakulisni pritiski manj učinkoviti, in sčasoma bi jih bilo manj.

Skratka, Urbasovo priznanje je dobra zgodba, vendar bo dala otipljive rezultate samo, če ji bodo na podoben način sledili tudi drugi mediji in uredniki. Prvi korak bi lahko bil, da vsi mediji na vidnem mestu objavijo vrednote in politične nazore, ki jim pri svojem delovanju sledijo, ter pravila, ki se jih držijo pri iskanju virov ter izbiranju sogovornikov in avtorjev. Brez praznih izgovorov, da so v službi ljudstva nasploh.