Torek,
29. 6. 2010,
9.41

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 29. 6. 2010, 9.41

7 let, 2 meseca

Štempljanje Saša Hribarja

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Prispevek, v katerem se avtor sreča z osebo, ki ob vhodu ni mahala s kartico prisotnosti, in zaradi tega odkrije logiko delovanja RTV Slovenija.

V medijih smo lahko zadnje tedne zasledili prepire TV-voditelja Saša Hribarja in direktorja Radia Slovenija, Vinka Vasleta. Pustimo zdaj vzrok, povod in argumente, ki letijo sem ter tja, in se ustavimo pri adutu, ki ga je direktor Vasle nenadoma potegnil iz rokava: Sašo Hribar namreč slabo ali sploh ne uporablja naprave za evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu, po domače, ne štemplja se! V tistem trenutku se je vsulo po forumih in tudi v časopisnih pismih bralcev: sramota!

Škandal! Vsi delavci se morajo štempljati, itd.!

Sašo Hribar je polemiko že izgubil. Konec.

Čez naslove pa tiste rdeče nalepke: Gnusno! Strahota! Katastrofa! Si predstavljate take naslove v trač časopisih?

Roko na srce: ne. Očitno smo naleteli na neko razliko med TV-voditelji pri nas in v tujini, poglejmo jo torej pobliže.

Sklepal sem iz sebe, zato sem mislil, da gledalca zanima vsebina oddaje. Sede pred televizor, gleda in reče: všeč mi je bilo/ni mi bilo všeč. Očitno so v naših gospodinjstvih pogovori drugačni:

Janez: Takega sranja pa še nisem videl!

Micka: Za to oddajo so se vsi štempljali pravočasno.

Janez: A, nisem vedel, super oddaja!

Da se ne izgubimo v nejasnostih, razdelimo delo v tri možne kategorije glede na to, kaj delavec lahko proda delodajalcu:

1. Svojo fizično silo. Najamejo vas, da skopljete jarek. Pridete, prodate svoj fizis, dobite plačilo od učinka.

2. Svojo prisotnost. Najamejo vas kot nočnega čuvaja, sedite za pultom, greste na obhod, dobite plačilo za prebedene ure.

3. Svojo ustvarjalnost/znanje. Najamejo vas, da razvijete nov izdelek, napišete roman, naredite radijsko ali TV-oddajo. Plačani ste od učinka.

Pri kategoriji Sila in kategoriji Ustvarjalnost je učinek viden – jarek je skopan, oddaja gledana/nagrajena − in kategorija Čas tu nima kaj opraviti. Zakaj pri nas ostaja vatel, s katerim merimo sleherno delo?

Ah, posledica socializma, ki je govoril o proletariatu in izkoriščanju fizične sile, v resnici pa je bil tipična tvorba XIX. stoletja – stoletja birokracije. In uradniške labirinte vodi in sinhronizira čas, ne učinek! Torej se je po urah kopalo jarke, izpolnjevalo formularje v pisarnah in delalo TV-oddaje – ni pa bilo važno, ali je bil jarek vegast, formular pokracan, oddaja pa skrpucalo. Važen je bil čas, ki si ga dal državi, ne učinek!

Na prvi pogled smo socializem zapustili, torej bi se morali pri kategorijah dela odpraviti iz Časa v Ustvarjalnost, vendar na RTV očitno ni tako, če eden od glavnih krmarjev tako zavzeto preverja podatke ure pri vhodu.

Na RTV Slovenija je zaposlenih 2.136 ljudi in sodeč po pisanju direktorja Vasleta so, razen Saša Hribarja, vsi v kategoriji Čas. Zatorej je njihov edini cilj število ur. Tega pa gledalci ne morejo videti. Ti upravičeno zahtevajo kategorijo Ustvarjalnost. A med tema kategorijama obstaja večinoma nepremostljiva razlika – tisti, ki prodaja svoj Čas, ga ponavadi ravno zato, ker nima svoje Ustvarjalnosti.

Težavo so na RTV Slovenija rešili salomonsko: za Ustvarjalnost najemajo honorarne sodelavce, torej tiste, ki so po definiciji plačani od učinka. Skratka, slovenski naročnik plačuje 2.136 ljudi, da pravilno evidentirajo prisotnost, in skoraj 1.400 honorarcev, da delajo program.

V krizi moramo varčevati in zato naj se RTV Slovenija posveti tistemu, kar najbolj zna – delu na Čas. Odpustiti je treba vse honorarce, spored pa preoblikovati takole: prvi nacionalni program naj neprestano kaže le registrator prisotnosti na glavnem vhodu, drugi program registrator na stranskem vhodu, tretji program registrator na radiu. Radijski programi pa naj oddajajo klik klak registratorjev zjutraj in popoldne, vmes pa tišino in vrtenje palcev rok, odloženih na pisalne mize. To je edini način, da bi 2.136 ustvarjalcev Časa svoje delo delilo z naročniki in hkrati ustreglo večini Slovencev, ki jih očitno najbolj skrbi, kdo je štempljan in kdo ne.

P. S. Podatek o redno zaposlenih lahko dobite v poslovnih načrtih in stalno zmanjševanje gre nekako takole. Leta 2005 piše: »Ob koncu leta 2005 bo redno zaposlenih 2008 delavcev ali 148 manj kot leta 2004.« Leta 2010 pa: »Ob zmanjšanju števila zaposlenih (na 1930).« Ko pa je premier Pahor vprašal gospoda Geriča, koliko je zaposlenih decembra 2008, je ta odgovoril s številko 2136.

Podatek o honorarcih je težje najti, sploh tistih občasnih, prek študentskega servisa. Našel sem le številko iz leta 2002. P. P. S. Pisal sem že o slovenski negativni selekciji in tiraniji enakosti, prav tako o nerazumevanju ustvarjalnega dela. Kdor rabi podrobnejšo razlago družbe, v kateri živi, jo bo našel tam.