Spomin na zlate smučarske čase (ne) bledi

V zadnjem obdobju se pogosto oziramo tri desetletja nazaj in se spominjamo izjemnih uspehov slovenskega alpskega smučanja pod tedanjo jugoslovansko zastavo. Kot bi nas prešinil strah pred bledenjem spomina na čase, ko so bili smučarji nacionalni junaki. Boris Strel je ob trideseti obletnici prve kolajne na velikih tekmovanjih gostil druščino iz tedanjih časov. Pred dnevi so se na Krvavcu zbrali ''junaki planinskega čaja''. Ob robu letošnjega pokala Vitranc je bil premierno predvajan film Od kamna do kristala, ki je ob režijskih usmeritvah Boža Grlja posvečen spominu na tragično preminulega slalomskega virtuoza Roka Petroviča.

Med sobotnim veleslalomom in nedeljskim slalomom je iz zvočnikov pogosto prihajal znameniti napev ''Nič nas ni strah, če so smučarji z nami'', ki je v osemdesetih letih resda nastal z močnimi primesmi sarkazma, a kmalu ponarodel v neuradno smučarsko himno. Ob vožnji iz Kranjske Gore v Podkoren je pogled marsikomu ušel na opuščeno progo, na kateri je pred skorajda natančno tridesetimi leti Bojan Križaj obnorel občinstvo in slavil nepozabno zmago. Tudi v ciljni areni tokrat ni manjkalo znanih obrazov. Prvi zlati rod so zastopali Bojan Križaj, Jure Franko in Boris Strel, drugega, ki je navduševal po osamosvojitvi, pa Jure Košir, Mitja Kunc kot trener in Matjaž Vrhovnik kot strokovni komentator. V vlogi skupnega imenovalca se je ob pogledu na Vitranc sončil Tone Vogrinec.

Sliši se nadvse paradoksalno, a kljub številnim sekvencam, ki s črpanjem iz zgodovine skušajo krepiti sedanjo zavest, spomin - v vsaj prenesenem pomenu besede - bledi. Bledi, saj izjemnim poglavjem, v katerih je presežnik pravilo, sledi vse več belih, skorajda nepopisanih listov. Čast slovenskega moškega alpskega smučanja so v zadnjih letih pogosto reševali tekmovalci v hitrih disciplinah, kar je seveda navdušujoče, čeravno skregano z dolgoletno logiko. A tudi Jermanovi zmagi in Špornov skok na stopničke v slovitem Kitzbühlu ne morejo in ne smejo zamegliti stanja v obeh tehnični disciplinah. Na to je opozoril tudi slovenski izkupiček na pravkar končanem pokalu Vitranc, ki niti ne bi bil tako skrb vzbujajoč, če ne bi bil vpet v niz podobnih sezon in v svojem jedru ne bi zrcalil realnosti. Mitji Valenčiču gredo kot slovenskemu slalomskemu osamelcu vse čestitke za dober rezultat, ki tako kot vsi njegovi predhodni najvidnejši dosežki odražajo marljivost in nepopustljivost. Vseeno pa ne gre prezreti dejstva, da je že drugo zaporedno sezono edini Slovenec s točkami na domači tekmi in vidno odstopa od preostalega dela reprezentance. V oči bode tudi podatek, da slovenski veleslalomisti že vse od leta 2007 niso osvojili domačih točk. Ob teh podatkih si obiskovalci sicer vrhunsko pripravljenih podkorenskih tekem skorajda ne upajo spogledovati z višjimi cilji. Le kako bi se, ko pa aktualni rod nima niti ene same uvrstitve na oder za zmagovalce v obeh tehničnih disciplinah. Zadnje stopničke imajo že tako dolgo brado, da se je ne bi sramoval niti kralj Matjaž – Mitja Kunc je bil 13. januarja 2002 drugi na slalomu v Wengnu, Uroš Pavlovčič pa je dobre tri tedne pred tem stal na odru veleslalomske tekme v Kranjski Gori. Vse odtlej se je krčil seznam slovenskih tekmovalcev. Sprva v finalnih vožnjah, nato na tekmah in hkrati tudi med najboljšimi.

Nemara se tudi zaradi tovrstne nemoči še toliko raje spominjamo nekdanjih časov, saj ni skrivnost, da ne gre zgolj za kratkoročno krizo, temveč večletno postopno odmikanje od svetovnega vrha, izgubo prave smučarske doktrine in brezkrvnost sistema, ki ''proizvaja'' šampione. Da sistem v zadnjih letih ni deloval, kot bi moral, dokazuje pogled na usode smučarjev, ki so na mladinskih svetovnih prvenstvih osvajali kolajne. Na moški strani je zadnji slovenski smučar, ki je osvojil kolajno na MSP in bil nato vsaj enkrat na stopničkah tudi v svetovnem pokalu, Andrej Jerman, pred njim pa Jure Košir. Prav zato velja biti tudi ob uspehih mladega Žana Kranjca na nedavno končanem prvenstvu zadržan. Pot do preboja na člansko raven bo namreč še zelo dolga, na njej pa številne pasti. Pri preskakovanju slednjih bo moral s svojimi vrstniki naleteti na strokovno in logistično pomoč reprezentance ter Smučarske zveze Slovenije. Pri slednji se zaradi omejenih sredstev in vse dražje smučarske dejavnosti zavestno odločajo za podporo vse ožji skupini nadarjenih smučarjev. Ob tem pa velja dodati, da zgolj zanašanje na sistem vendarle ne prinaša želenega končnega rezultata, kar potrjujejo številni primeri. A ne le zaradi pomanjkljivosti sistema, temveč tudi zaradi miselnosti tekmovalcev. Slednji se namreč prepogosto prepustijo trenerjem in ob tem zanemarjajo osebno stremljenje k napredku in popolnosti. Prav to pa je tisto, kar je med drugim odlikovalo omenjenega Roka Petroviča in kar je pravzaprav lastno tudi Tini Maze.