Smrt Troya Davisa

Policija brez posebne nežnosti izvaja nasilne aretacije protestnikov, ki mahajo s transparenti proti reševanju bank, kreditni krizi, družbeni nepravičnosti in usmrtitvi Troya Davisa. Troy Davis je najnovejši ljudski simbol: obsojen na smrt, ker naj bi pred desetimi leti umoril policista, njegovo prošnjo za prestavitev izvršitve kazni so zavrnili štirikrat, zadnjič prejšnji teden. Čeprav so se zanj zavzeli evropski politiki, papež, organizacije za človekove pravice in znane ameriške osebnosti, čeprav sta zanj tvitali celo Lady Gaga in Kim Kardashian, so mu v petek v georgijski kaznilnici vbrizgali smrtonosno injekcijo. Do zadnjega trenutka je zatrjeval, da ni zagrešil zločina. Med policijsko preiskavo niso našli ne pištole, s katero je bil umorjen policist, ne genskih sledi domnevnega morilca. Obsodili so ga na temelju izjav prič, od katerih jih je večina spremenila oziroma pričanja preklicala. Tožilci so vztrajali, da dvomov o Davisovi krivdi ni, odbor za pomilostitev je ostal neomajen, vrhovno sodišče je zavrnilo tudi zadnjo prošnjo za odlog usmrtitve. "Naj se tistih, ki mi bodo vzeli življenje, usmili bog. Naj bog blagoslovi vaše duše," je dejal Davis pred smrtjo. ZDA imajo z institucijo (izvajanja) smrtne kazni resne težave. K njihovemu razumevanju veliko pripomore roman Normana Mailerja Krvnikova pesem, pripoved o neukrotljivo nasilnem Garyju Gilmorju, ki je ubil dva moška, potem pa, ko so ga obsodili na smrt, zahteval, da kazen tudi izvršijo. Da bi to dosegel, se je moral spopasti s sistemom, ki ga je, paradoksalno, obsodil na smrt in sočasno vklopil pravosodno mašinerijo za ohranitev njegovega življenja. Po Gilmorejevi usmrtitvi so v ZDA opustili moratorij na izvajanje smrtnih kazni in jih začeli spet na veliko izvajati; do danes so jih izvršili več kot tisoč; več kot tri tisoč obsojencev čaka na usmrtitev.

In čeprav tretjina Američanov verjame, da je bil usmrčeni Troy Davis nedolžen, vseeno še naprej zagovarja institucijo smrtne kazni. (Ob tem se je mogoče koristno spomniti na škandal, ki ga je tekstilni velikan Benetton zakuhal v ZDA z reklamno kampanjo, v kateri je na velikih oglasnih površinah upodobil ameriške obsojence na smrt – v nekaj letih se je pokazalo, da s tem ni izgubil le ameriškega trga, ampak je bolj ali manj globalno propadel).

Kaj se torej plete v glavah tožilcev, sodnikov in "pomilostitvenih komisarjev", ki so smrtno kazen uporabili kot orožje, v tej odločitvi pa jih niso mogli omajati niti množični, z vsega sveta prihajajoči pozivi proti usmrtitvi? V zavrnitvi zahteve po ponovni presoji dokazov o nedolžnosti Troya Davisa je prizivno sodišče zavzelo stališče, da je "pomembnejše načelo dokončnost najstrožje sodbe kot pa točnost smrtne obsodbe"; ameriško vrhovno sodišče trdi, da je lahko pravica učinkovita le, če se (sodni) proces konča, četudi za ceno napak. Vendar pa je (ameriška) javnost ne glede na to, da smrtno kazen večinsko podpira, čedalje bolj na strani zanesljivosti dokazov. Zato je primer Troya Davisa pomemben.

Naraščajoč dvom v pravičnost smrtne kazni, vprašanja zanesljivosti dokazov, izpovedi prič, groteskna raven rasnih predsodkov in dvomi, ki jih porajajo množične kršitve policijskih postopkov, utirajo pot k ukinitvi smrtne kazni v ZDA. Ta pot bo še dolga, a če primer Troya Davisa simbolizira njen začetek, njegova smrt ni bila povsem zaman. Ukinitev smrtne kazni v ZDA (oziroma vsaj moratorij na njeno izvajanje) bi bil lahko tisti metuljev zamah s krili, ki se lahko na drugih koncih sveta (na Kitajskem, v Iranu, Somaliji, Belorusiji …) razvije v orkan.