SLS in njeno iskanje mesta na novem političnem zemljevidu

No, razmišljanje o mestu in teži stranke na bodočem političnem zemljevidu je očitno že prepustil svojemu najverjetnejšemu nasledniku Francu Bogoviču, ki že vse od tedaj, ko je iz igre izpadel Laris Gaiser, na vseh stavnicah premočno vodi. Vse kaže, da SLS-ovci niso preveč športni ljudje. Gaiserjeva glavna težava – če se mu zaradi mladosti in neizkušenosti odpusti nespametna poteza, da je svojo pristopno izjavo zaupal pozabljivemu Pukšiču – je poleg tega, da ima zelo nov obraz, se pravi, da še ni pokazal, iz kakšnega testa v resnici je, tudi v tem, da je lani v nekem intervjuju priznal, da pravzaprav sploh nima zakramentov – niti krsta ne. Morda je to sprejemljivo v kakšni brezbožni Italiji, za potencialnega voditelja slovenske konservativne stranke pa zagotovo ne. V teh krajih so imeli zakramente celo komunisti. Zato bi bilo zelo pametno, da bi to čim prej popravil in si npr. Radovana Žerjava izbral za krstnega, Franca Bogoviča pa za birmanskega botra. Kakorkoli že, Bogovič prevzema stranko v nadvse dramatičnem obdobju, ko se ji po dolgem času odpira realna možnost, da za začetek prevzame prvenstvo na desnici, pozneje pa morda … Sanje so vsekakor dovoljene, kajti dejstvo je, da ima SDS velike težave s politično higieno, zato bodo ljudje vse težje zdržali v njeni bližini, NSi pa se tako ali tako nikoli ni bila sposobna emancipirati. SLS je na tem področju brez dvoma pokazala veliko volje do razumevanja in spoštovanja pravil igre. A za kaj več bodo vseeno potrebne temeljitejše spremembe v sami mentaliteti stranke. (Napovedano korakanje po "začrtani poti" s tega vidika nikakor ni pametna odločitev.) Na tej točki bi bil lahko Bogoviču v veliko pomoč ravno Gaiser. Treba je namreč preseči tisto neproduktivno razmišljanje v stilu "samo da se prebijemo v parlament, potem bo pa že" in zastaviti stvari mnogo bolj širokopotezno. Tako razmišljajo politični "luzerji". Z drugimi besedami, tisto, kar SLS v tem trenutku poleg vizije najbolj potrebuje, so predvsem večja ambicioznost, samozavest ter zmerna doza zdrave prepotentnosti, ki jo zadnje čase na levici občasno pokaže kakšen Lukšič. Do zdaj je bilo mogoče te poteze – v glavnem na retorični ravni – opaziti le pri Gaiserju. SLS je do zdaj veljala za izrazito ruralno stranko, tj. stranko, ki je, povedano nekoliko karikirano, v javnosti kazala zanimanje predvsem za velikost krompirja in količino mleka domačih krav, za preostale bolj posvetne stvari pa mnogo manj. To se je med drugim najbolj očitno kazalo na volitvah za Evropski parlament, v katerega ji je uspelo spraviti skoraj enega poslanca. (V skupnem seštevku torej nobenega.) Najbrž ni treba posebej poudarjati, da si tega nobena resna in kredibilna stranka pač ne more in ne sme privoščiti. Tem stvarem bo moral Bogovič posvetiti več pozornosti. Na tem področju so bili njegovi predhodniki popolnoma brez idej. No, s pomočjo kakšnega Gaiserja bi stranko vsekakor lahko napravil bolj "svetovljansko", privlačnejšo za širši krog volivcev. A jasno, naprej bodo morali v to prepričati sami sebe. Skratka, poanta je v tem, da stranka nujno potrebuje širšo perspektivo. To pa je mogoče doseči samo tako – in tukaj ima Gaiser brez dvoma prav –, da se kadrovsko dopolni s svežimi obrazi z dodano vrednostjo. Ljudem bo preprosto treba ponuditi priložnost, da pokažejo, iz kakšnega testa so. S starimi obrazi bo potemtakem stranka v najboljšem primeru ostala nekje tam, kjer že je, se pravi, životarila bo nekje pri robu volilnega praga za vstop v parlament. Lahko se celo zgodi, da se bodo sanje spremenile v moro, kar v skrajnem primeru pomeni izbris iz političnega zemljevida. Nič hudega. Kakor radi pravijo SDS-ovci, jokal za njimi ne bo nihče. Le iskanje žlahtne in kredibilne konservativne stranke se bo nadaljevalo naprej. V vsaki zdravi demokraciji je namreč tako, da je žlahtna in kredibilna konservativna stranka pomemben soustvarjalec političnega življenja. Patologija strank gre navsezadnje vedno z roko v roki s patologijo samega življenja.