Še en, zdaj že 24., prikaz hollywoodskih filmsko-prodajnih sposobnosti angleškega tajnega agenta v njegovi šesti reinkarnaciji in četrti izvedbi, komercialni spektakel s tako zaželeno vsebino in tako dolgo tradicijo, da ga brez sramu in občutka slabe vesti, skupaj s kar nekaj globalnimi promocijskimi kampanjami za razne proizvode (od telefonov do ur) kot prvovrstno novico promovira večina pomembnih slovenskih medijev z nacionalno televizijo na čelu.
Vrstijo se članki in reportaže o vsebini nove bondijade Spectre, o primernosti Daniela Craiga za Bonda, o resničnem liku, ki je bil navdih za Jamesa Bonda, o tem, kako James Bond pooseblja aktualni družbeni kontekst itn. Izseki iz filmskega napovednika in posnetki z rdeče preproge ob premieri seveda pridejo zraven v paketu, podatki o rekordih v prvih dnevih gledanosti v Veliki Britaniji prav tako.
Rezultati gledanosti v Sloveniji bodo znani zelo kmalu.
James Bond : slovenski film Že v naslednjih dneh se bo James Bond, kljub soncu in toplemu vremenu, ki je napovedano za ta vikend, z velikim skokom povzpel na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Angleški tajni agent bo za zajtrk, torej do ponedeljka zjutraj, pohrustal veliko več gledalcev (najbrž več kot 30 tisoč po vsej Sloveniji) kot letošnja celoletna produkcija slovenskih filmov, ki smo jih lahko gledali na rednem sporedu kinematografov v zadnjem mesecu. Romantična najstniška drama Julija in alfa Romeo, grozljivka Idila, glasbena romantična drama Utrip ljubezni in prejšnji teden še komedija Šiška Deluxe se niti približno niso in ne bodo mogle postaviti po robu angleško-ameriški invaziji. Vsi štirje domači filmi bodo skupaj komaj zbrali več kot 20 tisoč gledalcev in James Bond jih bo, ne da bi se pri tem vsaj malo preznojil, dobesedno odpihnil iz naših kinodvoran.
Poleg tega pri nas vsi skupaj niso dobili niti pol Bondove medijske pozornosti, da o tem, kako je v enega samega filmskega Bonda vloženo več denarja kot v celotno slovensko filmsko produkcijo po osamosvojitvi, niti ne govorimo. Ne gre se torej čuditi, da je slovenski kinematografski film v zadnjih dveh letih praktično izginil iz krajine množične kulture, kar naj bi bila osnovna predpostavka tega medija. Množičnost namreč. Konkretno to pomeni, da je vse več slovenskih filmov, ki imajo kino obisk pod ravnijo konzumacije odmevne slovenske knjige. Kaj se je zgodilo?
Svetovni filmski trendi – vsebinske spremembe Če se zavedate ali pa ne, na globaln ravni se je kinematografija v zadnjem času kar precej spremenila – žal ne na boljše. Poglejmo si najpomembnejše smernice. Prva je vsebinska.
Hollywood je v zadnjih desetih letih (v zadnjih petih letih pa še posebej) zelo spremenil vsebinske temelje svojih filmov. Svoje studijske filme, naphane s stomilijonskimi produkcijskimi in promocijskimi proračuni (ki pa imajo za posledico predvsem spektakularno vizualno kuliso brez kake omembe vredne vsebine), so sedaj začeli mrežiti in prepletati v vse daljšo, če se le da neskončno serijo med seboj povezanih nadaljevanj z vnaprej prodanim občinstvom. Sem spadajo npr. filmske serije, kot so Maščevalci s svojimi kloni, Hitri in drzni, Minioni ali pa knjižne serije od Somraka, Iger lakote do Petdesetih odtenkov. Tudi Bond je med njimi –napovedali so že njegovo 25. nadaljevanje.
Razvijajo se nove filmske nadaljevanke, od nove Vojne zvezd naprej (ta pride na spored decembra in je začetek nove serije z enim filmom letno), ki grozijo, da bodo osnovno kinodvoransko ciljno občinstvo, torej najstnike in mlajše odrasle, povsem omrežile in jih v okviru posameznega koledarskega leta sploh ne bodo izpustile iz rok. S tem se seveda zožuje prostor za širino gledalčeve pozornosti, pri čemer so najbolj na udaru ravno vizualno manj spektakularni filmi, med katerimi so seveda evropski, še bolj pa slovenski. Slovenski filmi imajo tako vedno manj prostora ne toliko v kinodvoranskem, kot predvsem v mentalnem smislu dandanašnjih mladih gledalcev v kinu. Evropa je tako večinoma brez ideje in vizije, kako resneje pritegniti gledalce zunaj jezikovnih meja, kjer je nastal film – ostaja pri sistemu podpor, ki ji zagotavljajo majhne tržne deleže, razen tam, kjer je čvrsto urejena in močna lokalna produkcija. Ameriškim filmskim ambicijam pa gre ob tem na roko še dejstvo, da so se v zadnjih letih zelo razvili veliki trgi, kot sta npr. ruski in kitajski, ki so željni njihovih filmov.
Svetovni filmski trendi – tehnološke spremembe Digitalizacija filma v smislu produkcije in distribucije pa tudi promocije studiem omogoča vse bolj samostojno funkcioniranje, ki je neodvisno od lokalnega medijskega prostora (brezplačni spletni plasma gibljive slike itn.). Kako je to videti v praksi? Ciljno filmsko občinstvo, ki ga predstavljajo predvsem mladi gledalci, informacije o prihajajočih filmih spremljajo na globalnih medijskih platformah, kot so YouTube, IMDb, Apple itn., ki delujejo nadnacionalno in nadjezikovno. Še več; lokalni filmski distributerji, ki skrbijo za dotok filmov na posamezni nacionalni in/ali jezikovni trg, hitro poskrbijo, da se na platformah, kot je YouTube, znajdejo jezikovno lokalizirane različice filmskih napovednikov, ki so v nadaljevanju večinoma veliko bolje obiskane od tovrstnih lokalnih portalov. Kaj to pomeni? Seveda to, da so ameriški studii s tem priprli okno vplivu posameznih lokalnih in nacionalnih medijev in si odprli pot, da globalno promovirajo svoje filme neodvisno od njih. Lokalne medije pa vse bolj uporabljajo predvsem v okviru globalnih promocijskih kampanj pri izdelkih, ki so na razne trgovske načine povezani s filmom.
Digitalizacija medijskega prostora je Hollywoodu omogočila njegov ultimativni cilj: neposreden stik z gledalci, torej s svojimi končnimi porabniki.
Slovenski filmsko-medijski trendi Globalnim filmskim trendom so se pri nas v kriznih letih pridružili še specifično lokalne slovenske filmske posebnosti. V glavnem so te negativne. Pojdimo po vrsti. Medijska erozija in kriza sta zmanjšali specifično težo posameznega slovenskega medija. Medijski prostor je razdrobljen in uspešna promocija je mogoča zgolj z nagovarjanjem prek velikega števila različnih medijev. Prišlo je tudi do ukinitve edine množične filmske revije, tako da ima film zdaj zgolj revije z mikro medijskim dosegom. Prikazovalni sektor je doživel velik upad, saj so poslovni pretresi, zniževanje kakovosti gledalske storitve in medsebojno izčrpavanje močno vplivali na obisk kina. Ta je lani močno upadel, ta težnja pa se – z izjemo treh ali štirih uspešnic (Hitri in drzni, Petdeset odtenkov, Minioni in prihajajoči Spectre) – nadaljuje tudi v letošnjem letu. Prišlo je tudi do razformiranja domačega kino občinstva. Ta se je delno premaknila v smer, ki jo uspešno pokriva Kinodvor/art mreža, gledanost 'srednjih' filmov, ki so včasih predstavljali trdno jedro filmskega obiska, pa je močno upadla. Tako je vse skupaj koncentrirano na nekaj zelo gledanih filmov na eni strani ter večino slabo gledanih filmov na drugi. Slovensko občinstvo tudi ni šlo vštric z zdajšnjim ameriškim vsebinskim modelom. Ker ji slovenski film ni ponujal alternative, se je kinu začela ogibati. Tudi Slovenski filmski center kot centralna nacionalna institucija na vse te globalne in lokalne smernice ni kaj dosti odreagiral.
Sklep James Bond se na vse to ne ozira. Napadel je vse največje slovenske kinodvorane, gledalci pa mu bodo v trumah sledili. Za tiste, ki jih novi Bond ne zanima, pa se naslednji teden v Ljubljani tako ali tako začne mednarodni filmski festival Liffe. Spet bo preteklo kar nekaj vode, preden bo kdo ponovno omenil slovenski film.
1
