Slovenščina za telebane

Vem, vsi se motimo in tudi sama nikakor ne govorim (ali pišem) perfektne slovenščine, ampak nekatere slovnične napake me vseeno precej jezijo. Da v državnem zboru redno ignorirajo obstoj rodilnika, sem že skoraj navajena; grdo ravnanje z rodilnikom je trenutno itak njihov (in naš) najmanjši problem. V poročilih zadnja leta nenehno poslušam naglaševanje na i v zadnjem zlogu, Svetlana je na plan privabila vse, ki sovrážiti izgovarjajo sovražíti (in sploh me ne zanima, če SSKJ dovoljuje oboje, sovražíti v najboljšem primeru zveni kot afnanje, v najslabšem pa preprosto bedasto), oglasi pa so tako ali tako primer serijskega posiljevanja svojilnih zaimkov. "Raziščite vaša čutila," in podobno. Poleg rodilnika, ki menda izumira (a ne, dokler sem jaz živa), je ena od najlepših lastnosti slovenščine dvojina. Pa ne samo zato, ker nas dela posebne (in vsi vemo, da živimo za to, da bi bili malo posebni, sploh mali in mladi kot Slovenija), ampak ker dva ločuje od množice preostalih. Parčke dela na vsakem vogalu, pa če gre za dve roki, dve nogi ali dve žlički za dve kepici sladoleda. Ko me kdo vpraša, če gremo na kavo, se vedno sprašujem, kdo se nama bo še pridružil in ko je gre "le" za dva človeka, me govorjenje v množini na sploh čisto zares zmede. Takoj za ignoriranjem rodilnika in dvojine je moja številka tri med najbolj nadležnimi vsak dan slišanimi in videnimi napakami zaimek kateri, ko se v stavek vtihotapi takrat, ko ni potreben. Pravilo, katero je pomembno, namesto pravilo, ki je pomembno. Nadležna in precej razširjena zadeva, pri kateri ne bom nikoli razumela, kako njena neprimernost ni očitna že samo po posluhu, podobno kot pri predlogih z in s. Ja, seveda se vsi kdaj zmotimo in nikoli nisem zagovarjala pretiranega purizma pri slovnici, ne nazadnje nenehno izumljam nove besede, a vseeno. Na nekatere stvari bi le morali paziti.

Ko sem svojo malo neuradno lestvico najbolj osovraženih (in tudi najbolj vsakdanjih) slovničnih prekrškov razglasila na Twitterju, je bil odziv kar precejšen. Naštevanje napak, ki so ljudem najbolj zoprne, se je kar vrstilo – polvikanje, "za kaj se gre", "sve bile", zmeda z mogel in moral, vsak pa je imel na zalogi tudi kakšno besedo, ki je povzročala alergične reakcije (bojda, kobajagi, bržčas in tako dalje). Slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah očitno skriva kakšen trn za vsakogar in s tem ne mislim sklonov in dvojine, ki pri učenju slovenskega jezika povzročajo največ težav. Veliko ljudi ne prenaša prav določenih slovničnih spodrsljajev, kar se mi zdi precej dobro, saj kaže, da ljudem ni vseeno za jezik in da dejansko razmišljajo o njem. In le kako bi to lahko bilo slabo?

A za predlogi je seveda prišlo tudi tisto najbolj pričakovano – vtikanje v moje besedišče. Takoj, ko omeniš slovnico, se bo namreč našlo tudi mnogo ljudi, ki bo z veseljem pogledalo v drobovje vsakega tvojega stavka. Slovnico lahko pač v resnici omeniš samo, če si slovenist, ali – še bolje – preprosto nezmotljiv. Če delaš napake, nimaš pravice opozarjati na napake, pa čeprav hočeš s tem samo pripomoči k boljši rabi slovenščine (in ne razglašati, da imaš lastni jezik v malem prstu, kot to doumejo nekateri in se zato s še toliko večjim veseljem zapodijo med tvoje črke in pike).

Zatiranje vseh, za katere se nam zdi, da morda negujejo misli o večvrednosti, je precej simptomatsko za današnjo družbo. Napadalnost je v teh paranoičnih časih, ko zarota tiči v vsakem grmu, najboljši odgovor na vse. Tega nas vendar vztrajno učijo tudi naši ljubi oblastniki in le kdo smo mi, da ne bi prevzemali njihovih vzorcev? Tudi kadar gre za povsem nezarotniško temo slovenščine v praksi. Pot v pekel je menda tlakovana z dobrimi nameni, a vseeno menim, da je treba nekatere posebnosti našega jezika braniti z vsemi štirimi in da je včasih, v primernih trenutkih, vredno opozoriti na nekaj najbolj razširjenih napak. Čeprav mi gre poudarjanje pomena truda kot tistega, ki je dejansko pomemben (in ne rezultat), na živce, se mi zdi, da je pri zadevah, kot je čim bolj pravilna raba jezika, resnično pomemben že trud. Ne gre za nezmotljivost, ampak voljo. A vseeno bom še naprej izumljala nove besede in si pustila pravico do kakšne besedne salte tam, kjer bi slovenisti raje videli preval. Ravno zato, ker imam rada ta jezik.