Slovenija in nevihtni oblaki nad Evropo

O tem, kako pomembna je Nemčija tako v političnem kot gospodarskem smislu za Slovenijo, verjetno ni treba izgubljati besed. Najbrž tudi ni izključeno, da bo imel omenjeni obisk v bližnji prihodnosti kakšne bolj oprijemljive posledice. Ampak v tem trenutku so najbrž vseeno mnogo bolj zanimive širše politične okoliščine, v katerih se je znašla vsa Evropa. Že nekaj časa je jasno, da se Merklova in Janša strinjata praktično glede vsega. Merklova lahko brez dvoma še naprej računa na podporo Slovenije. Glede tega se ni z novo vlado spremenilo prav nič – tudi Pahor je nemško politiko brezpogojno podpiral. Toda dejstvo, mimo katerega nista in ne bosta mogla niti Merklova niti Janša, je, da se je v Evropi z zmago Hollanda nekaj vendarle spremenilo. Dozdajšnja nemška politika s tem sicer ni poražena, je pa politična dominacija Nemčije v Evropi brez dvoma postavljena pod vprašaj. Konec koncev, bil je res že skrajni čas. Pri tem ne gre samo za Francijo, vse več je držav – od Nizozemske do Grčije –, v katerih so začeli dogodki ubirati nepredvidene smeri. Zdaj, ko bo začela Francija govoriti z drugim glasom, se bodo verjetno opogumili tudi drugi glasovi. Skratka, Merklovo čaka težko delo.

Mimogrede, ravno včeraj je bilo mogoče v nemških medijih brati o tem, kako bodo glasovanje o fiskalnem paktu v Bundestagu preložili na sredino junija. SPD in Zeleni bi radi pogodbo dopolnili še s kakšnimi členi, ki govorijo o gospodarski rasti in zniževanju brezposelnosti. Kot je rekel Carsten Schneider iz SPD, z "golimi omejevalnimi orgijami" gospodarstvo pač ne bo oživelo. Zanimivo, v koristnost fiskalnega pakta zdaj niso več prepričani niti sami Nemci. Torej ni nobene potrebe za pretirano dramatizacijo, ki njegovo sprejemanje spremlja v Sloveniji. Ni vprašanje omejevanje da ali ne, ampak kako, koliko in kje.

Toda kaj pomeni trditev, da je politična dominacija Nemčije postavljena pod vprašaj? Predvsem to, da ta vsaj na začetku ni temeljila toliko na kakšnih vulgarnih materialnih prednostih – čeprav po drugi strani tudi ni bila povsem neodvisna od njih –, pač pa predvsem na tihem pripoznanju in privolitvi drugih držav. Na kratko: Nemčija je bila to, kar je bila, natanko zato, ker so jo druge države videle in sprejemale kot tako. Ko tega pripoznanja in privolitve ni več, se lahko taka država zateka samo še k bolj ali manj prikritim grožnjam v stilu "Če ne storiš tega, bo sledilo to!", pri čemer se motivacija dejanj vse bolj občuti kot nekaj zunanjega, tujega. Vsekakor tovrstne grožnje niti slučajno ne izdajajo moči. Tukaj je treba priznati, da so Merklovo pred tem svarili že njeni predhodniki. In to ne samo socialdemokrat Helmut Schmidt, ampak tudi njen nekdanji mentor Helmut Kohl, navsezadnje tudi v zadnjem času pogosto omenjani Gerhard Schröder. Zlasti prva dva sta na podlagi izkušenj z grozo opazovala, kako Merklova hitro zapravlja politični kapital, ki sta ga sama pomembno soustvarjala. Ko se danes nad Evropo spet zbirajo temni oblaki, ima za to največ zaslug predvsem Merklova. Najbolj grozno pri vsem skupaj pa je dejstvo, da pred tovrstno politiko svarita tako Svetovna banka kot tudi Mednarodni denarni sklad. Gre za inštituciji, ki vesta, o čem govorita: pred leti sta ravno takšno politiko vsiljevali državam Južne Amerike in Azije. Rezultati so bili mnogokrat naravnost katastrofalni, zato zdaj opozarjata pred nevarnostmi prehitrega fiskalnega prilagajanja. Seveda ni nič narobe, če Slovenija še naprej poglablja svoje odnose z Nemčijo, ni pa nobene potrebe, da nadaljuje z izpolnjevanje njenih želja, še preden so te sploh izražene. Predvsem se je treba zavedati, da ima Slovenija svoje lastne interese.