Slabi posli

Ameriški finančni minister Timothy Geithner, ki je pred dvema tednoma na Poljskem pozval k finančni krepitvi sklada za pomoč državam z evrom, je očitno spodbudil zelo pospešeno razpravo o dodatnih ukrepih, s katerimi bi zajezili dolžniško krizo v območju evra. Njegov zadnji poziv je, naj evroobmočje pospeši reševanje težav, pri čemer je poudaril, da je preveč poudarka na Grčiji. A ta utegne brez pozitivnega poročila trojice posojilodajalcev nemara celo bankrotirati, če ne bo uspela pridobiti obroka osmih milijard lani dogovorjene 110-milijardne pomoči. Poudarek.

Politični voditelji v Nemčiji, na Finskem ali na Nizozemskem niti o razpravi o povečanju obsega pred potrditvijo že dogovorjenih ukrepov ne želijo govoriti. Govora je sicer celo o štirikratnem povečanju sklada, ki bo predstavljal 440 milijard evrov. Potrjevanje dodatnega paketa pomoči za Grčijo v vrednosti 109 milijard evrov ter krepitev pristojnosti začasnega mehanizma, poleg že poleti dogovorjenega povečanja garancij, ki so jih poslanci v državnem zboru "požegnali" včeraj, se v več državah sooča z velikimi težavami. Razprava o dodatnih sredstvih dan pred razpravo o julijskih dogovorih v bundestagu sploh ne obstaja, kot je bil očitno v strahu pred retoričnim vrtincem nasprotnikov zatrdil nemški finančni minister. Konec koncev je k razmisleku k povečanju obsega sklada že pred časom pozval predsednik evropske komisije. Ta denimo izpostavlja, da so se državniki 21. julija, ko so se dogovorili o krepitvi mehanizma ter o dodatni pomoči za Grčijo, zavezali storiti vse za zaščito evra. Tudi vodja evroobmočja, luksemburški premier Jean-Claude Juncker, je včeraj v Evropskem parlamentu menil, da je treba "dlje" od julijskega dogovora območja evra in da "so nekatere spremembe zagotovo nujne".

Vrata dodatnemu izpostavljanju dolžniški krizi so torej široko odprta. To, da rešujemo Grčijo, je sicer lahko prijazno, pri čemer očitno druge možnosti ni. Ideja, da bi bilo treba Grčiji odpisati polovico njenih dolgov, je v zadnjih dneh postala vse bolj izpostavljena. Na njen račun se je (sicer malenkostno) okrepilo zaupanje na trgih. Prav pomanjkanje zaupanja je osrednja težava v celotni, predvsem politični zgodbi. Ta ponuja nabor gasilskih ukrepov, ki se kažejo kot zastareli v trenutku, ko so potrjeni. Nedvomno politični, demokratični procesi so nuja, a nujno bi bilo tudi ukrepati, sicer se lahko pripravljajo le še na najhujše, kot že svarijo nekateri. Naj zaupamo politikom, ko pravijo, da bodo posojilodajalci dobili denar nazaj, če pa smo sredstva posodili nekomu, ki je zadolžen počez in povprek in nima nikakršne realne možnosti, da bi z lastno rastjo, z lastno produktivnostjo premagal uničujoče breme 150-odstotnega dolga. Iskanje rešitev se mora začeti pri težavi sami. Z izgubo (bankrotom) Grčije ali še katerekoli druge države nihče ne pridobi. Z bankrotiranimi se poslovati pač ne da.