Sam svoj vohun

Vedno znova nas preseneti – ali tudi ne –, na kakšne načine lahko obveščevalci pridejo do zaupnih in občutljivih osebnih podatkov. Logična in zaželena tarča radovednih vohljačev je zakladnica osebnih podatkov – pametni mobilni telefon, kjer shranjujemo podatke svojih stikov, ki ve, kje smo kdaj bili in še marsikaj drugega o nas.

Eno od novejših razkritij iz dokumentov ameriških obveščevalcev, ki jih je v javnost posredoval ta trenutek verjetno najbolj znani ameriški ali celo svetovni žvižgač Edward Snowden, namiguje, da so podatke pridobivali celo iz igrice Angry Birds, ki se lahko pohvali z več kot dvema milijardama prenosov na vseh operacijskih sistemih. Ustvarjalci te igre navedb o stranskih vratih za zbiranje podatkov sicer zavračajo, a podobnih grehov sumijo še kar nekaj množično uporabljanih aplikacij za pametne telefone, med drugimi tudi Googlove zemljevide in Facebook.

Preverite dostope, ki jih boste dovolili Prvi smiseln odziv uporabnikov na tovrstno prisluškovanje bi bil gotovo lahko v slogu, kako nam to lahko naredijo, na skrivaj, brez naše vednosti. Toda ni povsem res, da tega nismo mogli nikakor preprečiti: pred namestitvami aplikacij v operacijskem sistemu Android se uporabniku na zaslonu prikaže seznam posebnih dovoljenj, ki jih aplikacija zahteva za svoje delovanje, namestitev pa se ne bo izvedla, če uporabnik ne potrdi teh pravic. Pri operacijskem sistemu iOS je podobno, le da aplikacija ta posebna dovoljenja, kot so dostop do imenika, dostop do omrežja, dostop do nastavitev telefona in še številne druge, zahteva ob zagonu programa.

Nič ni povsem brezplačno Veliko število teh dovoljenj je povsem legitimnih in upravičenih. Program za usklajevanje podatkov v mobitelu z varnostno kopijo v oblaku zagotovo potrebuje dostop do omrežja in shranjenih stikov v napravi, upravitelj profilov gotovo potrebuje dostop do nastavitev telefona.

Do neke mere je treba razumeti tudi to, da razvijalec neke brezplačne aplikacije vgradi prikazovanje oglasov v svoj izdelek v upanju, da bo tako dobil kaj denarja za svoje delo in plačilo računov, ki jih je dobil med svojim programiranjem. Pravim do neke mere, ker nekateri razvijalci s tem pretiravajo in vgradijo več oglaševalskih podoken ali obvestilnih vrstic ter tako zelo ohromijo delo mobilnega telefona in tudi skazijo svoj programerski dosežek. Olajševalna okoliščina je, da ima veliko brezplačnih aplikacij z dodanimi oglasi tudi plačljive različice brez oglasov, zato uporabnik vendarle ima izbiro.

Kaj aplikacija resnično potrebuje? A vrnimo se na pravice aplikacij: ali se vam ne bi zdelo čudno, da ena povsem navadna budilka ali zaslonsko ozadje zahteva dostop do osebnih podatkov? Za kaj že bi ga potrebovali? Ali pomislite na to, preden potrdite vsa zahtevana dovoljenja?

Mnogo uporabnikov pri namestitvi kar potrdi vse zahteve in pogoje uporabe, ob tem se pa niti ne zavedajo, kaj vse so morda s tem dobili na svojo napravo, čeprav niso želeli ali pričakovali. Podobno kot pri namestitvah brezplačnih računalniških programov uporabniki še prehitro pristanejo na kakšne orodne vrstice ali vzporedne programe, ki imajo svoje komercialne namene.

Razkrivajo vse počez, potem se čudijo Toda daleč najbolj odprto okno v svojo zasebnost razgrnejo prav uporabniki sami prek svojih profilov družbenih (ali družabnih, katera beseda je ustreznejša, je tudi tema zase) omrežij. Objavljajo prav vsako malenkost o sebi in svojem početju, imajo shranjene vse podatke o prijateljih, rojstnih dnevih, obletnicah, naslovih, sorodstvenih vezeh, kolegih v službi, sošolcih, konjičkih, pogledih, razmišljanjih, družinskih članih, vključno s slikami mladoletnih otrok, glasbenih okusih, priljubljenih izdelkih in storitvah, nakupovalnih navadah, načinu preživljanja prostega časa, udeležbah na dogodkih, potovanjih, današnjem kosilu, priljubljeni barvi in še in še in še.

Na dlani so vsi podatki, ki bi jih izdelovalci profilov drugače zelo težko dobili in ki jih še kako dobro znajo prodati. Podatki, ki jih tudi nepridipravi še kako dobro znajo izkoristiti v škodo nič hudega slutečih spletnih avtorjev.

Kdo je na drugi strani? Nekateri uporabniki ne poznajo ali se ne zmorejo prebiti skozi zapletena pravila zasebnosti, ki se neredko tudi spreminjajo, praviloma na škodo zasebnosti. Nekaterim celo ni mar, kdo vse vidi, kaj imajo objavljeno na družbenih/družabnih omrežjih. Vse to ima za posledico, da so naši osebni podatki širše dostopni, kot si to predstavljamo.

Kdor nima česa skrivati, se nima česa bati, pravijo nekateri. Že res, a kaj pa mi vemo, kdo je na drugi strani z našimi podatki, ali ima ta oseba dobre namene ali morda on kaj skriva pred nami?