Republika Bananistan

Verbalni eksces, ki si ga je pred nekaj dnevi na jubilejnem letnem romanju slovenskih ateistov v Dražgoše privoščil predsednik borčevske organizacije, je sprožil kar nekaj odzivov. Ti še niso izzveneli. Zdi se, da je vsaj malce nerodno tudi njegovim ideološkim sopotnikom. Razen morda najbolj nerazgledanim, zadrtim in nestrpnim. To je po večini povezano z notranjepolitičnimi vidiki. V času, ko se mukoma sestavlja minimalna parlamentarna večina in je vsak poslanski glas veliko vreden – upam, da se te vrednosti ne meri v evrih –, radikalizmi pač niso koristni. Deloma pa tudi z zunanjepolitičnimi in gospodarskimi vidiki. Gospodarsko sesuti mali državi nepotrebno in vnaprej izgubljeno razkazovanje mišic z gospodarsko in politično velesilo pač ne koristi. Četudi je zadeva nekoliko nenavadna, je ne pojmujem kot zelo dramatično. V zadnjih letih je že več gospodov v visoki starosti na nekoliko neroden način poseglo v javni prostor. Najsi bo ta čudaška iskrenost posledica izjemno močnih prepričanj ali pa degenerativnih starostnih sprememb – najbrž kar kombinacija obojega –, osebno raje odmahnem z roko in si mislim svoje. Je pa mojo pozornost zbudil njegov vzklik, češ, hlapci svetovnega hegemona pa iz Slovenije že ne bodo uspeli nikoli narediti banana republike. Ta trditev seveda drži. Da bi imeli priložnost za kaj takega, bi morali biti na oblasti malce daljši čas. Recimo dva mandata. A to se pač še ni zgodilo. Kljub temu sem si iz "firbca" na Wikipediji ogledal definicijo banana republike in ob branju me je spreletel srh. Zgrožen sem ugotovil: mi smo že banana republika! Žal.

Pojem banana republika ima razmeroma natančno določeno vsebino. Je pejorativna oznaka za državo, ki je politično nestabilna. Ki je odvisna od primarne proizvodnje z nizko dodano vrednostjo. Ki ji vlada izkoriščevalska politično-ekonomska oligarhija, ki moč izvaja iz ozadja in to kljub formalnemu delovanju demokratičnih institucij. Zveni znano?

No, če smo popolnoma iskreni, popolnoma vseh kriterijev še nismo izpolnili. Za zdaj. Smo pa na zelo dobri poti. Smo nevarno blizu temu, da država postane parazasebno podjetje, ki dela za zasebne dobičke, dolgovi pa so seveda javni. Zelo blizu smo temu, da se še okrepi dogovorno gospodarstvo. Velika centralizacija in neenakomerna razvitost med centrom in periferijo že hromita razvoj celotne države. Z novim upadom bonitetnih ocen bomo de facto izgubili dostop do mednarodnih finančnih virov. Kleptokracija je akutna, človek, čigar sumljivo poslovanje bi moralo obdelovati pravosodje, pa posega po najvišjih položajih v državi.

Priznam, čisto zares me močno skrbi.