Refleksije o kapitalizmu

Morda so ga že, a se to ne opazi. Se pa zato opazi, da si po zelo dolgem času ljudje spet zastavljajo temeljna vprašanja o naravi kapitalizma in demokracije. Ali je kapitalizem zares obsojen na propad? Ali je demokracija v tem sistemu nekaj odvečnega? Kaj je sploh njegov smisel?

Z ideološkega vidika je kapitalizem običajno definiran kot družbeni režim, točneje prvi družbeni režim, ki se legitimira na racionalen način. Če so se prejšnje družbe vzpostavljale na religioznih, tradicionalnih, mitičnih ali kakšnih drugih temeljih, se kapitalizem na racionalnih. To pomeni, da je vse delovanje usmerjeno na določen cilj ali, drugače, da se vse delovanje ocenjuje glede na uspešnost pri doseganju tega cilja. Cilj v tem sistemu pomeni javno blaginjo.

Ko so stvari enkrat postavljene tako, se racionalnost hitro zreducira na ekonomsko racionalnost. Vse človekove dejavnosti se začnejo nazadnje presojati po ekonomskih kriterijih. Samo en primer: zadnja študija psihologov s Harvarda ugotavlja, da so ateisti inteligentnejši od vernikov, ker pri reševanju problemov uporabljajo razum, medtem ko se verniki raje zatekajo k intuiciji. S stališča ekonomske racionalnosti to morda celo drži, toda v nekem širšem smislu so takšne študije, kot pravi Lisa Miller v Washington Postu, "bedaste". Z njimi je konec koncev mogoče dokazati marsikaj. (No, ko človek posluša zadnje versko navdahnjene debate republikancev, se resnično težko ubrani pred takšnimi sklepi. Ampak to je že druga zgodba.) Kakorkoli že, človek ni zgolj, kot bi to radi tržni fundamentalisti, racionalno bitje in posledično tudi trgi niso racionalni.

Za ekonomsko racionalnost je značilen kvantitativni značaj. Na kratko: gre za maksimiranje produktivnosti ob hkratnem minimaliziranju stroškov. Ta logika privede na koncu do najnižjih mogočih plač ob najvišji mogoči produktivnosti. Zdaj nastane težava: povpraševanje ne more več slediti ponudbi. Ta težava se lahko sicer za nekaj časa suspendira s pomočjo zadolževanja, toda na neki točki se vse skupaj slej ko prej ustavi. Takrat se začne govoriti o krizi.

Mimogrede: menedžerji veliko velikih podjetij, npr. avtomobilske industrije, dobro vedo, da bi lahko stroške še bolj minimalizirali, če bi v proizvodnjo vpeljali več robotov, ki bi nadomestili človeške kadrovske vire. Glede tega je treba priznati, da mnogo podjetij opravlja tudi nekakšno socialno funkcijo. Ampak dejstvo je, da bi ob maksimalnem minimaliziranju stroškov podjetja na koncu ostala brez delavcev, s tem pa najbrž tudi brez kupcev svojih produktov. Slabo plačani delavci oz. brezposelni si pač težko privoščijo avtomobile.

Zahod se je tako znašel v začaranem krogu: varčevanje za sabo vedno potegne padec povpraševanja, ta pa padec produktivnosti in vse večjo brezposelnost. Ker so države pred tem sanirale banke, bodo zdaj težko stimulirale še potrošnjo. Skratka, tradicionalni ekonomskimi modeli se vse bolj kažejo kot nekaj zastarelega. Brez dvoma bo potrebna malo večja kreativnost.

Ko se k temu doda še politična dimenzija, torej dejstvo, da so si politiko prilastile velike korporacije, se na široko odpre kraljevska pot do katastrofe. Zadnji protesti na Wall Streetu zato pravzaprav ne bi smeli predstavljati kakšnega presenečenja. Večje presenečenje je to, da je do njih prišlo tako pozno. Ampak zdaj, kot kaže, ni več poti nazaj. Tobinov davek, ki se je zdel še pred nekaj tedni povsem nesprejemljiv, se kaže danes kot nekaj neizogibnega. Vprašanje je le, kje se bo vse skupaj končalo.