Sreda, 22. 5. 2019, 19.46
4 leta, 11 mesecev
URBANI PORTRETI
Samo Rugelj: Quentin Tarantino, Američan v Cannesu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,56
Šund, 1994
"Čigav motocikel je to?"
"To je čoper, punči."
"Čigav čoper je to?"
"Zedov."
"Kdo je Zed?"
"Zed je mrtev, punči. Zed je mrtev."
Cannes, 1994
21. maja 1994 je bil za takrat še razmeroma mladega in še ne posebej uveljavljenega ameriškega filmskega režiserja Quentina Tarantina (1962) res poseben dan. Takrat je svetovni filmski srenji, ki se vsako leto zbere na filmskem festivalu v Cannesu, predstavil Šund, s katerim je pozneje osvojil zlato palmo ter nepovratno vplival na (scenaristični) tok ameriške in tudi svetovne kinematografije.
Krožna pripovedna struktura tega filma, več prepletenih in med seboj na skoraj literaren način povezanih zgodb, ki so bile zasedene z nekaterimi najbolj karizmatičnimi igralci svojega časa ter zaznamovane z nekaj zdaj že zimzelenimi kultnimi scenami in močnimi, izvirnimi ter gostobesednimi dialogi, ki so, kot tisti v začetku tega besedila, zlahka preživeli do današnjih dni (da o uporabljeni glasbi, ki se je hipoma prebila med najbolj poslušano muziko na radiu, v avtomobilih in še kje, niti ne govorimo), je Tarantina takoj ustoličilo kot novega čudežnega dečka tovarne sanj. S svojo uporabo nazornega nasilja pa je dvignil tudi marsikatero obrv ter si poleg trum navdušencev po vsem svetu pridobil tudi kar nekaj (večnih) nasprotnikov, ki so odrekali vrednost njegovim filmom (tudi tako eksplicitno kot neka gledalka, ki je med podeljevanjem zlate palme Tarantinu jezno vstala in mu zabrusila, da je njegov Šund za en drek).
Ne glede na vse, filmski hurikan z imenom Šund se je valil naprej. Postal je velik hit v kinodvoranah, napolnil je tudi žepe pozneje proslulega producenta Harveyja Weinsteina, ki je dolgo sodeloval pri Tarantinovih filmih, v začetku leta 1995 pa na podelitvi oskarjev Tarantinu prinesel tudi kipec za izvirni scenarij.
Zvezda je bila rojena.
Naslednjega četrt stoletja Quentina Tarantina
Po Šundu, s katerim je med drugim preobrnil usihajoči karieri Johna Travolte in Brucea Willisa, si je lahko Tarantino v svojem filmu zaželel kogarkoli in veliko možnosti je bilo, da bo kogarkoli tudi dobil.
Razmeroma dolgi produkcijski procesi med posameznimi filmi (Tarantino je film posnel na tri do štiri leta), poglobljeno ukvarjanje s scenariji in dialogi, ki so bili pogosto pravi balzam za igralce, ki so dobili te vloge, kultni status, ki se je začel ovijati okoli Tarantina, njegovih filmov in njegovega ustvarjanja ter njegove napovedi, da bo posnel vsega skupaj deset filmov, potem pa se upokojil, so pripomogli k temu, da je v naslednjem obdobju posnel kar nekaj filmov, ki so sicer nihali po kakovosti in odmevnosti (Jackie Brown, 1997, Ubila bom Billa 1 in 2, 2003 in 2004, Smrtno varen, 2007, Neslavne barabe, 2009, Django brez okovov, 2012, Podlih osem, 2015), vendar pa vzdrževali njegov režiserski status in počasi zaokroževali njegov avtorski opus v prvovrsten filmski univerzum, ki je upravičeno dobil oznako "tarantinovski".
Te so poslej prilepili marsikateremu režiserju in filmu, ki se je poigraval s podobnimi pripovednimi in režiserskimi postopki. Z nekaj filmi, kot sta na primer Neslavne barabe (ta je bil v Cannesu prikazan pred desetimi leti) in Django brez okovov (za katerega je dobil še drugega oskarja za scenarij), ki še zdaleč nista več spadala med tako imenovano neodvisno filmsko produkcijo, s katero sta bila zaznamovana začetek njegove kariere in njegov uradni prvenec Mestni psi (1992), temveč med prave visokoproračunske hollywoodske filme, je ustvaril tudi precejšnje komercialne hite, ki so mu omogočali nadaljnjo ustvarjalno svobodo.
To si je v svojem devetem filmu odločil tudi dodobra izkoristiti.
Cannes, 2019
Človek bi pomislil, da je Tarantino, tudi glede na njegov evforičen, nenehno skakajoč in razdrobljen način govora, precej hektičen tudi v svojem ustvarjalnem življenju. Vendar premiera njegovega (pred)zadnjega filma Bilo je nekoč v Hollywoodu kaže, da nič ne bi moglo biti dlje od resnice in da imamo opravka z zelo preciznim in prefinjenim filmskim umom.
Natanko 25 let po svetovni premieri Šunda je Tarantino 21. maja 2019 predstavil svoj najnovejši film, v katerega je (poleg impresivne zasedbe stranskih vlog) povabil tri morda najbolj vroča filmska imena sodobnega časa, Leonarda DiCapria (njegov prvi film po Povratniku, za katerega je dobil oskarja, in ki je pri Tarantinu že igral v Djangu brez okovov), Brada Pitta (igral je že v Neslavnih barabah, škandal ob njegovem razhodu z Angelino Jolie pa se je polegel) in seveda čutno Avstralko Margot Robbie, ki jo je v višave ameriškega filma potisnila prav vloga ob DiCapriu v filmu Volk z Wall Streeta pred nekaj leti.
Margot Robbie je tokrat upodobila ključen lik filma, Sharon Tate (1943–1969), resnično igralko iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo pred natanko pol stoletja, nosečo z režiserjem Romanom Polanskim, v Hollywoodu, kjer je prebivala, brutalno napadli in potem tudi umorili pripadniki kulta Charlesa Mansona, množičnega morilca z zarezano svastiko na čelu, ki je v zaporu umrl konec leta 2017.
Na ta resnični dogodek, ki je zaznamoval Hollywood poleti leta 1969 (film bo po svetu začel igrati ob petdeseti obletnici tega surovega zločina, kar je še en del velikega Tarantinovega načrta v zvezi s tem filmom), je Tarantino pripel izmišljeno zgodbo o zahajajoči igralski zvezdi v podobi Ricka Daltona (DiCaprio), ki prebiva v sosednji hiši, v bližini Romana Polanskega in Sharon Tate, in o njegovem prijateljstvu s kaskaderjem ter njegovim nadomestnim igralcem Cliffom Bootom (Pitt). Vse skupaj seveda ustvari milje, v katerem se lahko Tarantino posveti svojim najljubšim opravilom, torej kalejdoskopski pripovedi, pomenljivim zastranitvam, sugestivni glasbi, cinefilskim referencam in citatom, s čimer ustvari epsko nostalgično, presenetljivo toplo ter mestoma seveda tudi nasilno pripoved o Hollywoodu ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v njem nastajali najboljši filmi, po njem pa so se sprehajali taki unikati, kot sta Steven McQueen in Bruce Lee, ki sta (med drugimi) tudi upodobljena v filmu.
Da je Tarantino s svojim filmom lahko prišel v Cannes, je moral zadnje mesece skoraj dobesedno prespati v montažni sobi, prve gledalce in kritike pa je zaprosil, da v svojih recenzijah ne razkrijejo preveč podrobnosti, da bodo tudi drugi lahko uživali v unikatni izkušnji ogleda tega filma.
Vseeno so že nekaj minut po premieri na splet začele pronicati prve kritike, ki se gibljejo od navdušenih in himničnih (morda najboljši Tarantinov film po Šundu) do bolj zadržanih (še kak dodaten mesec v montaži filmu ne bi škodil). Tisti, ki so se o filmu že izrekli na spletnem portalu IMDb, so za zdaj več kot zadovoljni, saj so mu prisodili povprečno oceno 9,8 zvezdice od desetih.
Nekaj je torej gotovo: film Bilo je nekoč v Hollywoodu bo po poplavi stripovskih in podobnih filmov v zadnjem času prava osvežitev za odraslo filmsko publiko.
