Prvi maj in usoda dela

V Franciji je letos v okviru teh debat za izredno razburjenje poskrbel Sarkozy, ko je prejšnji teden pred mediji neprevidno in lahkomiselno naznanil: "Prvi maj bomo organizirali praznovanje dela, vendar praznovanje resničnega dela, praznovanje tistih, ki trdo delajo, ki so izpostavljeni, ki trpijo in ki imajo dovolj tega, da si lahko tisti, ki ne delajo, privoščijo več od onih, ki delajo."

Brez dvoma je Sarkozy v tem kratkem stavku zares sijajno povzel logiko delitve, ki se v zadnjem času bolj ali manj opazno uveljavlja po celi Evropi: na eni strani so ponižani in razžaljeni "resnični" delavci – se razume, prihajajo iz zasebnega sektorja – ki pridno, ubogljivo, predvsem pa tiho delajo, na drugi strani pa javni uslužbenci, nekakšni paraziti družbenega telesa, ki se s pomočjo sindikatov zgolj borijo za svoje privilegije. Skratka, obstaja "pravo delo", le vrai travail, in obstaja ...

Vprašanje se torej glasi, praznik koga ali česa je prvi maj? Se pravi, kaj danes sploh še pomeni? Na kratko: prvi maj je očitno simbol, ki v večini držav zaznamuje zgodovinski trenutek, v katerem človek postane delavec. Kaj to pomeni? To pomeni, da je delavec tisti, ki pravi: "Delam, torej sem!" Natančneje: to pomeni, da človeka na najbolj bistven način opredeljuje ravno tisto, kar dela, ali drugače, povedano negativno, kar ne dela. (Ost negativne opredelitve še posebej boleče občutijo vse večje armade brezposelnih.) ZDA, ki so, kot kaže, eno razvojno stopnjo pred preostalim svetom in v skladu s tem ne praznujejo prvega maja, poznajo namesto delavca potrošnika: ta ni več tisto, kar dela, marveč ono, kar ima. V nekem smislu bi se lahko reklo, da se uspešnost življenja v ZDA meri po tem, koliko stvari imaš v garaži v tistem neponovljivem trenutku svoje smrti.

Zaradi zgodovinskih okoliščin je bil prvi maj vedno praznik, ki je imel nekoliko levičarski predznak. Desnica se je tega sicer dobro zavedala in pogosto občutila določeno nelagodje, a tako ali drugače, hočeš ali nočeš se je na koncu s tem morala sprijazniti.

V Franciji je bil prvi, ki je skušal to tradicijo prekiniti, maršal Pétain. Leta 1941 je tako razglasil: "Prvi maj je doslej veljal za simbol delitve in sovraštva. Od zdaj naprej bo simbol povezave in prijateljstva, saj bo praznik dela in delavcev. Delo pa je najbolj plemenito in vzvišeno sredstvo, s pomočjo katerega lahko obvladamo svojo usodo." Kot je znano, je Pétainov poskus seveda zelo neslavno propadel. Največja ironija je v tem, da ni noben drug politik povzročil tako krvave delitve francoskega političnega telesa kot ravno maršal Pétain.

Sarkozyjev obupni poskus zmanjšanja zaostanka za svojim socialističnim tekmecem tako mnogi povezujejo s Pétainovim imenom. O tem, kako boleče je to za številne navdušene oboževalce življenja in dela Charlesa de Gaulla, najbrž ni treba posebej izgubljati besed. Kot da mu ni zadostovalo, da je prebivalce razdelil na prave in neprave Francoze, zdaj jih je moral razdeliti še na prave in neprave delavce. Vse bolj se zdi, da lahko Sarkozyja reši samo še kakšen čudež.

Škoda, kajti ravno univerzalnost dela in delavca, njun internacionalni značaj bi najbrž lahko predstavljala platformo za učinkovito iskanje tistega minimalnega konsenza, brez katerega vsekakor ne bo mogoče najti poti iz težav, v katerih je danes Evropa.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.