Proti fanatikom

Priznam, moj prejšnji prispevek, humoreska o navdušenem uporabniku Applovih izdelkov iz kozmetičnih razlogov, je bil past. Hvala vsem, ki ste nasedli. Hotel sem namreč pisati o fanatizmu in fanatikih, pa sem si rekel, priskrbimo si sveže odzive fanatikov. Odgovoril bom na vprašanje, ki ga je zastavil eden od bralcev: "Zakaj se noben Apple fan ne zmore samo malce nasmejati ob takem članku? Kot uporabniki tako dovršene hardverske in softverske opreme bi bili lahko manj živčni."

Kupujete neki predmet, recimo pralni stroj. Brskate po prospektih, sprašujete za mnenja, berete spletne forume, skratka zbirate informacije, nato sprejmete odločitev in kupite. S tem ste postali uporabnik izdelka. Naslednjič, recimo, kupujete hladilnik. Vzdihnete, ah, mar bom spet opravil vso proceduro nabiranja informacij in odločanja? In si rečete, podjetje X je naredilo pralni stroj, s katerim sem zadovoljen, gotovo dela tudi dobre hladilnike − in kupite brez lastne presoje. Kupili ste na moč vere, torej ste postali vernik.

Še naprej kupujete izdelke tega podjetja, saj vam vera prihrani porabo kalorij za razmišljanje. Nato naletite na slab izdelek. Na tej točki se vam odpreta dve možnosti: prva je "reset", kot bi rekli računalničarji, vrnete se na začetek in naslednjič spet sami odločate. Druga možnost: sploh ne opazite, da ste kupili slab izdelek. V svoji veri ste torej izklopili stik z realnostjo. Vse, kar podjetje X naredi, je dobro, in torej podjetje X ni sposobno narediti napake. Postali ste fanatik.

Zdaj pa pustimo podjetja in preidimo na ideologije. Recimo Stalinov komunizem, pa ne v Sovjetski zvezi, kjer je pot iz partije vodila le v grob, marveč v Franciji, kjer je bilo komunističnih fanatikov obilo. Ti so skupaj s Stalinom vpili: "Dol s Hitlerjem!", nato so 24. avgusta 1939 izvedeli, da sta Nemčija in Sovjetska zveza prejšnji večer podpisali pakt in zjutraj so, ne da bi trenili, vpili: "Živel Hitler!" Oprostite, ampak en dan tako, drugi dan drugače? Dobesedno so se premislili kot eden − in ta eden je bil Stalin. Ko se je premislil on, so se uporabniki in verniki njegove ideologije zdrznili, fanatiki pa so mu sledili brez sence dvoma. Ponavljam, govorim o komunistih v Franciji, ki bi lahko izstopili.

Moč fanatika, da sledi vodji, je neverjetna. Iz obilne zgodovine verstev z veseljem navajam primer Shabbataija Zevija, ki je zbral veliko privržencev kot novi odrešenik v XVII. stoletju. No, in ko bi se moral pojaviti pred njimi na ogromnem shodu, so ga prestregli Turki in mu postavili ultimat: vera ali glava? Shabbatai je izbral zadnje in se prekrstil. Tako je na shod prišel s turbanom na glavi in z imenom Aziz Mehmed Effendi. Precej uporabnikov in vernikov ga je zapustilo, a fanatikov to ni motilo. Naš verski vodja je zamenjal vero? Ah, ne bodimo malenkostni.

Shabbatai Zevi je torej imel neko realnost (meč pod vratom in grožnjo). Zaradi nje se je premislil. In klik, fanatiki so mu sledili, čeprav ni bilo ne meča in ne grožnje. Iz tega sledi, da je fanatik izgubil stik z realnostjo zato, ker je izgubil samega sebe. Skratka, fanatik nima sebstva ali selfa, marveč je posvojil Jaz svojega vodje. Fanatik je samo še lutka.

Po savani hodi pleme in nenadoma nekaj zašumi. Telesa se pripravljajo za boj, Jaz slehernega med njimi je ogrožen, torej adrenalin šprica, nato se izkaže, da je hrup povzročila le miš. Vsi se zasmejejo − in tako porabijo agresivnost. Verjetno je že vsak med vami kdaj prisostvoval začetku pretepa, ki ga je dobro postavljen stavek spremenil v krohot na obeh straneh. To je to.

Vrnimo se k moji humoreski. Applov uporabnik jo je prebral z nasmehom, kajti do izdelkov je prišel po lastnem razmisleku in ga humor ne ogroža. Vernik je kislo ukrivil ustnice, češ, kakšne traparije, otročarije, ker ga je dregnila slaba vest o tem, da je preskočil odločanje. Fanatik pa je pobesnel. Ker je izdelek posvojil in ponotranjil in ga ima sredi sebe namesto Jaza, ga je humoreska zadela v živo. Izdelek v njem, njegov Jaz, je ogrožen. Divjanje! Besnenje! Zmerjanje! Zaničevanje! Skratka, fanatik se objektu svoje vere (sebi!) ni sposoben nasmejati in zato je humor detektor za odkrivanje. Če se spomnite voditeljev, ki so v dvajsetem stoletju pustili za seboj največ trupel, vam bo hitro jasno, da duhoviti pa niso bili. Verjetno so o sebi menili drugače, a so duhovitost pomešali s sadizmom.

Prvi sta staromodno ideološki, Apple pa je zanimiv, saj je korporacija, ki je – v duhu materialističnega stoletja − pri fanatikih nadomestila ideologijo z izdelki. Torej Jaza ni sposobna zamenjati le ideologija, marveč tudi plastika in silicij! Ameriška podjetja so v tridesetih letih prejšnjega stoletja pazljivo opazovala Sovjetsko zvezo in fanatizem, ki ga je zahtevala od delavcev. Mnogo ameriških podjetij od svojih delavcev zahteva fanatizem, Apple pa ga je deležen od kupcev. Ni čudno, da je bilo kodno ime iPada kar Jezusova tablica.

(In naj v tem dolgem oklepaju še povem, ob kateri priložnosti sem sploh začel razmišljati o Apple fanatizmu. Do zdaj sem opravljal kar nekaj del, pri katerih sem moral sloneti ob mojstru photoshopa in mu gledati čez rame. In včasih tudi Maci zmrznejo. Res pa je, da nikoli nismo zgubili ničesar, juhu! No, nekoč pa rečem, ok, resetiraj in greva dalje, oblikovalec pa čisto znori: "Mac ni zmrznil, Mac nikoli ne zmrzne!" Pri čemer pa so njegove roke izvajale postopek oživljanja. Kar je bilo vidno tudi na zaslonu. Njegov bes, ogroženost, jeza, nesorazmerje med mojim stavkom in njegovim odzivom, zanikanje realnosti, so me presenetili. Kot bi od vodenice napihnjenemu alkoholiku rekel, da ima jetra čisto fuč ali kaj podobnega. Zdaj mi je jasno, naletel sem na fanatika. In ko sem odhajal, je čutil potrebo učvrstiti svojo laž, zato je dodal: "Imaš srečo, da delam na Macu, ker ta pa res nikoli ne zmrzne.")

Na sprehodu vas lahko zaskočijo fanatiki treh vrst: mormoni so ustrezno označeni z uniformo, Jehove priče mahajo z revijo Stražni stolp − oboje opazite dovolj zgodaj, da se jim izognete. Jabolčniki pa so se vam prikradli. Hop, je pristopil in potegnil ven iPhone ter začel s "Poglej to! Poglej to!" loviti vašo dušo.

Prve dni prodaje iPada sem v restavraciji v študentskem delu Seattla opazil fanatika, ki je s svojo Jezusovo tablico pristopil k družbi, jim jo začel razkazovati in ni znal nehati, ko je njihovo zanimanje že davno popustilo. Še malo je sitnaril, nato pa se umaknil v kot in se igral z napravo. Drugi so veselo klepetali dalje in ga ignorirali. Tako je treba z njimi.

Za tiste, ki se bojijo življenja in se umikajo v obsesivno branje, gledanje filmov, "facebookiranje" in podobno, velja reklo: "Get a Life," torej dobi si življenje, ker ga pač nimaš. Za fanatike poskusimo z "Get a Self", ker nimajo sebe. Oziroma tisto, kar je njega dni označevalo širino, spoštovanje drugega in vse, česar fanatik ni sposoben: naj si namesto naprave dobijo dušo, torej: "Get a Soul!"