Ponedeljek,
19. 3. 2012,
12.53

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 19. 3. 2012, 12.53

8 let, 10 mesecev

Problem posameznika in sistema

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Prejšnji teden je New York Times objavil zanimiv prispevek Grega Smitha z naslovom Zakaj zapuščam Goldman Sachs.

Greg Smith je človek, ki je v omenjeni firmi delal skoraj dvanajst let. Ampak očitno je v nekem trenutku ugotovil, da svojega dela zaradi moralnih razlogov ne more opravljati več. Kot je pojasnil, vidi glavno težavo v kulturi podjetja, v ambientu, ki je postal izredno strupen in destruktiven. In kako je do tega prišlo? "Podjetje je spremenilo način razmišljanja o vodenju. Smisel vodenja so bile včasih ideje, postavljanje zgleda in početje tistega, kar je prav. Danes pa napreduješ na vplivni položaj le tako, da podjetju prislužiš dovolj denarja (in po možnosti ne pobijaš ljudi s sekiro)."

Sicer je res, da Smith v bistvu ne pove nič takega, o čemur se ne bi že prej obširno pisalo in govorilo, ampak njegova izpoved ima vendarle drugačno težo. No, glavna težava je v tem, da je večina medijev iz vsega skupaj naredila spet osebno zgodbo o dobrih in slabih fantih, nekakšno hollywoodsko melodramo, v kateri nastopajo v glavnih vlogah Greg Smith, Lloyd Blankfein in Gary Cohn. To niti ne bi smelo preveč presenečati, taka je pač narava medijev. K temu konec koncev zapeljuje že sama slovnica (... kjer obstaja dejanje, obstaja tudi storilec itd.). Tukaj je na delu nezavedni kartezianizem, ki nekritično predpostavlja, da obstaja nek subjekt govora, pisanja, delovanja ..., vendar pa si ob tem ni sposoben zastaviti vprašanja, kdo je pravzaprav ta jaz, ki govori, piše, deluje ...

Odzivi na Smithov prispevek kažejo, da so ga brali skrajno površno. Kot prvo mora biti jasno, da tukaj ne gre za pravni, marveč moralni diskurz. To pomeni, da njegov smisel ni v obtoževanju Blankfeina in Cohna – v bistvu jima očita zgolj to, da je do omenjene mutacije v kulturi podjetja, do zastrupitve ambienta prišlo prav za časa njune "straže". Skratka, ni problem v Blankfeinu in Cohnu, pravi problem je v sistemu. V tej perspektivi se kažeta Blankfein in Cohn zgolj kot bolj ali manj nepomembna posameznika. In dokler ljudje tega ne bodo razumeli, tudi rešitve ne bo.

Značilno za vsak zdrav sistem, ki se je sposoben reproducirati, je, da identificira posameznike, ki ovirajo njegovo delovanje, in jih odstrani oziroma ustrezno sankcionira. Ob zadnji krizi se je pokazalo, to je danes najbrž jasno vsakomur, da tega ne zmore več. Po pravni poti – ta je v pravni državi pač privilegirana – je bilo nemogoče izslediti "krivce". Lahko bi se reklo, da je bil praktično vsakdo kriv malo, nihče pa dovolj.

Če je bil kartezijanski subjekt po definiciji gospodar misli, besed in dejanj in kot tak odgovoren zanje, vse kaže, da je novi subjekt subjekt v izvornem pomenu besede, namreč podložnik misli, besed in dejanj – subiectus pomeni namreč v latinščini tudi podložnik. Z drugimi besedami: podložnik brezsubjektnega sistema. (Ali bo treba počasi začeti razmišljati o spremembi slovnice?)

Žal se razsežnosti tega problema politika v glavnem ne zaveda. Ko človek gleda republikanske kandidate za predsednika, vidi, da je edini, ki je sposoben sistemskega razmisleka, Ron Paul. Prav zaradi tega že od začetka nima nobene realne možnosti. Enaka zgodba je na demokratski strani.

Nobeno naključje zato ni, da so si v teh čudnih časih pot v nacionalne parlamente utrli zelo čudni ljudje. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično: brezsubjektna drhal v vlogi elite ... Od elite se je včasih pričakovala etika. Etika pa je v svojem bistvu luksuz. Ampak tega brezsubjektna drhal pač ni sposobna dojeti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.