Preveč črnih oblakov in igra, ki (z)melje

Marsikdo je hokejiste Tilie Olimpije odpisal že v četrtfinalu, ko so se začele težave s poškodbami in virozo. A so izbranci finskega stratega Hannuja Järvenpääja pokazali veliko srce, boj do zadnjega atoma moči, disciplino in taktično zrelo igro ter se prebili v polfinale, kjer jih je čakala najuspešnejša ekipa rednega dela.

Ta je bila na koncu pretrd oreh, ki ga ljubljanski hokejisti niso uspeli streti in so morali priznati premoč z 1 : 4 v zmagah. Ali bi lahko iztržili kaj več kot častne zmage? Brez dvoma. Prav gotovo sta bili prvi tekmi prelomni. Serija se je začela v gosteh, "zmaji" so bili v igri za zmago vse do 55. minute, a nato popustili in morali priznati premoč. Uspeh na tujem bi prenesel moment na stran Olimpije, ki je nato izgubila še pomembnejši obračun pred domačimi navijači. Ta je bil v seriji po vsej verjetnosti odločilen, poraz v podaljšku in zaostanek v seriji na 0 : 2 je pustil vidne posledice, saj na tretjem obračunu "zeleno-beli" niso bili pravi. Domov so se vrnili s polno mrežo, hkrati pa so se znašli tik pred prepadom. Na četrtem obračunu so se vrnili v igro, nato pa v petem dokončno podpisali konec sezone v EBEL.

Da je bil Linz zasluženo prvi v rednem delu, je dokazal tudi tokrat. Hiter prehod v napadalno tretjino, kombinatorna igra in vključevanje branilcev v napad, ubijalski "power-play", agresivna igra ob igralcu manj in odličen izkoristek strelov v napadu – to so odlike, ki so (z)mlele nasprotnike. Na drugi strani so Ljubljančani delovali nekoliko bolj utrujeno, kar pravzaprav ne čudi, saj so ogromno moči porabili v četrtfinalu. Hkrati se je na trenutke pogrešala odgovornejša igra v obrambi, podobna tisti, ki so jo kazali na šesti tekmi proti Albi, ko so blokirali več kot 25 strelov. Tako je Matija Pintarič, ki se mu je poznalo, da je imel v rednem delu za sabo premalo tekem, kar nekajkrat ostal brez pomoči soigralcev in sledila je kazen v obliki zadetkov. Ob treh poškodovanih tujih igralcih je manjkal predvsem doprinos Brocka McBrida in Justina Taylorja, ki po prestani virozi nista in nista mogla najti prave forme. Oba sta v seriji zmogla vsak le po podajo, kar je veliko premalo, je pa prvi vsaj opravil svoje delo v defenzivnih nalogah. A če potegnemo črto pod vse okoliščine, je bil to maksimum izbrancev finskega stratega.

Veliko bolj kot omenjeni par je odmeval tisti med Medveščakom in Celovcem. Hrvaški hokejisti, navijači in mediji so zlili ves svoj gnev nad sodnike in prvega moža lige Karla Sofrona, očitali so jim simpatiziranje s celovškim moštvom in jih označili za glavne krivce, da se "medvedi" niso uvrstili v finale. Je že res, da je bilo več sodniških odločitev v škodo Medveščaka, a glavna krivca za nastalo situacijo sta Frank Banham in Joel Prpic, nosilca igre, ki sta na prvi tekmi serije naredila neumnost in preostale tekme presedela na tribuni.