Predvolilna propaganda

Na tržnici sem se z gospo, pri kateri kupujem jabolka, mimogrede zapletel v usodnosten klepet o volitvah. Pravzaprav se o tem sploh ne maram pogovarjati, vendar me je izzvala s preprostim vprašanjem. "No, kaj bomo pa zdaj? Nameravala sem voliti Viranta, ampak to zdaj ni več mogoče," je rekla. "Ne vem, ali vam lahko pomagam," sem ji odgovoril, "jaz ne bom šel volit." "To pa ni prav," je rekla, "s tem omogočite boljše rezultate tistim, za katere ne želite, da bi zmagali." "Drži," sem odgovoril, "a če tega strankarstva ne prekinemo, ne moremo doseči nič boljšega." Potem je rekla, da se bo najbrž odločila za Žerjava. Odvrnil sem ji, da bo to verjetno precej slabo za njena jabolka, naj mogoče raje voli za Franca Žnidaršiča – od presenečenja je ostala brez komentarja in rekla le še: "Aja?"

Kot bolj ali manj neomajnega abstinenta me volitve in sorodno državljansko obredje zanimajo le še z enega, sicer praktično povsem nepomembnega vidika: kakšne oglasne kampanje bodo pripravili reklamni strategi za stranke in njihove najbolj izpostavljene predstavnike? Kakšno razkošje oglasnega pojavljanja oziroma razmetavanje denarja si bodo privoščili? Tako kot se je v dvajsetih letih parlamentarne demokracije zavest o nujnosti udeležbe na volitvah usidrala v državljansko kulturo, je postala težko prebavljiva predvolilna propagandna folklora del splošne politične kulture. Povsem predvidljivo je, da se bo v prihodnjih tednih s povečano frekvenco pojavljal v prenekateri informativni oddaji in članku dr. Kline z živahnimi razlagami, kako so letošnje strankarske kampanje "strateški polom, medle, nejasne in nedodelane". In vsaj po tihem se bomo bolj ali manj vsi strinjali z njim.

Kaj naj si normalen človek misli o propagandnih sporočilih tipa: Za pravičnost, delovna mesta in razvoj? Pametna rešitev. S pozitivnim programom za ljudi. Naprej. Upanje. Dela. Zmagovita ekipa. Za uspešno Slovenijo. Pripravljeni na novo zaupanje. Ena sama jajca. Edini skupni imenovalec, ki ga je mogoče najti v vsej tej beri navidezno spodbudnih sporočil – razen tega, da vsa blazno veliko obljubljajo in da nihče od volivcev v te obljube zares ne verjame, kljub temu pa jih je večina še vedno pripravljena verjeti v "svojega" kandidata (in ga voliti) –, je to, da stranke oziroma kandidati za komuniciranje in prepričevanje volivcev uporabljajo prav tiste vrednote, ki so sicer največja težava. Potrošnikom prodajajo svoje šibke točke: Janković upanje, Pahor nadaljevanje, Janša rešitev, Virant zmagovalno mentaliteto, Žerjav karizmo ...

Te votle obljube, pomešane med oglasna sporočila o cenejših smučarskih paketih, novih mobilnih telefonih in še slajših čokoladah, se zdijo še manj verjetne od tistih, ki obljubljajo, da vam bodo, če ne boste zadovoljni, vrnili denar. So le obljube, ki nikogar z ničimer ne obvezujejo. Če bi bilo drugače, bi Slovenija, na primer, že imela otok pred Izolo, Ljubljana pa poglobljeno železnico.

Če se torej vseeno ne spodobi bojkotirati volitev, kaj je lahko alternativa? Mogoče nekdo manjši, z manjšo verjetnostjo, da mu uspe. Na primer Demokratična stranka dela s svojimi gverilskimi propagandnimi taktikami in kvazisovjetsko spletno stranjo. Ter zabavnimi gesli. Na primer: ... Zato bodite pripravljeni, ker vas bo za vogalom čakala Ljudska pravica (Ljudska pravica je njihov "začasnik", letnik je "neponovljiv, mogoče zadnji"). In, kako politično nekorektno, stranka v središče svojega poslanstva postavlja delo oziroma delavce.