Pravica do obveščenosti o kakovosti šol

Prijateljeva mama, ki je med sorodniki imela tudi vplivnega politika, ga je prosila, naj poskrbi, da bodo sina poslali v kakšno dobro kasarno. Ni trajalo dolgo in prišlo je obvestilo, da ga bodo dejansko poslali v eno najboljših. Toda kaj je pomenilo najboljša? Pomenilo je, da je dobila celo vrsto priznanj in odličnih ocen na pregledih zloglasne generalne vojaške inšpekcije, znane pod kratico GINA. Seveda nam je bilo približno jasno, kako takšno priznanje dobiš. Z veliko discipline, drila, nečloveškega lomljenja značajev in kar je še takšnih simpatičnih metod, s katerimi iz pišmeuhovskega najstnika narediš pokornega in voljnega vojščaka. "Ne, ne," je rekla mama in svojemu stricu iz ozadja razložila, kaj si ona predstavlja pod pojmom "dobra kasarna". Predvsem takšna, kjer se nad otroci ne bodo psihično in fizično izživljali in jih po nepotrebnem izpostavljali hudim naporom. Ah ja, še enega umetnika smo vzgojili, si je najbrž mislil stric, ampak mu je vseeno pomagal v nekoliko manj ljudomrzno vojašnico. Kjer sicer tudi ni dolgo zdržal, ampak to je že druga zgodba. Kaj hočem povedati? Tudi če bi vsako leto javno objavili, na katerih šolah učenci najbolje rešujejo teste in kje dobijo največ točk na maturi, to še ne pomeni, da bi vsi starši storili karkoli samo zato, da bi svoje otroke spravili na eno teh šol. Ker pač mnogi med njimi vedo, da so za otroke pomembne tudi druge stvari in ne le ocene, in ker morda znajo realno presojati njihove sposobnosti in ambicije. Nevzgojeno ministrstvo za izobraževanje Zgodba z ocenjevanjem šol je pritegnila mojo pozornost, ko sem na strani ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prebral odziv na objavo lestvice. Kratko sporočilo prekrši nekaj osnovnih pravil javnega komuniciranja, ki še zlasti veljajo za oblastne ustanove: obvladaj jezo, izogibaj se grožnjam in poniževanju, ne razpravljaj o napakah drugih in ne podtikaj jim slabih motivov. Namesto tega raje razloži svojo zgodbo in pojasni svoje delo. Ministrstvo avtorje lestvice označi za "tako imenovano" raziskovalno skupino (poniževanje), katere edini namen naj bi bila samopromocija (podtikanje) in ki je podatke o maturi uporabila v nasprotju z zakonom (grožnja). Glavnina besedila je namenjena očitkom o uporabljeni metodologiji (razpravljanje o drugih), ki so zapisani v polemičnem tonu brez utemeljitev (neobvladovanje jeze). Predvsem pa v sporočilu ni niti stavka o tem, kaj na področju ocenjevanja in obveščanja javnosti o kakovosti šol počne ministrstvo samo. Težko verjamem, da bi kaj tako neprimernega spravili skupaj profesionalni piarovci, prej bi rekel, da je v ozadju pelo pero kakšnega prenapetega člana kabineta ali državnega sekretarja. Prav zato je razprava o razvrščanju šol tako zanimiva. Čeprav ima svoje racionalno jedro (ocenjevanje šol res ni enostavna zadeva), jeza in burnost odzivov pričata, da je v igri več od tega. Kot vas bom skušal prepričati, gre predvsem za ideologijo uravnilovke in zavračanja zasebne pobude v izobraževanju. Blazno resno o metodologiji Spodbujen s takšnim odzivom sem prebral članek o lestvici na Planet Siol.net. Glede na jezo ministrstva sem pričakoval nekritično poročilo, ki bo lestvico prikazalo kot povsem nesporno in merodajno. A bil sem prijetno presenečen, novinarka je zgledno opravila delo in prav toliko kot o lestvici napisala tudi o njenih metodoloških omejitvah. To je lahko naredila, ker so na omejitve opozorili kar sestavljavci lestvice sami – in s tem postavili na laž očitke, da so se dela lotili površno in zaradi samopromocije. Lestvica temelji na rezultatih nacionalnih preizkusov znanja. Ministrstvo pravi, da zato lahko pokaže zgolj presek znanja sodelujočih učencev v določenem trenutku. Toda lestvica upošteva podatke za tri leta, ne le za neki trenutek, in uspeh se iz leta v leto verjetno ne spreminja toliko, da iz preteklih podatkov ne bi mogli sklepati o sedanjem stanju. Po mnenju ministrstva rezultati nacionalnih preizkusov naj ne bi bili uporabni za razvrščanje, ker so prostovoljni. Sam bi rekel, da kljub temu odločitev učencev, ali bodo sodelovali in koliko se bodo potrudili, ni neodvisna od tega, kako jih zna šola motivirati in pripraviti za preizkus. Matura pa seveda sploh ni prostovoljna, priprave trajajo več mesecev, in ker se rezultati uporabljajo tudi pri vpisu na univerze, njeni rezultati nikakor niso naključni ali le "odraz trenutka". Strokovnejši od ministrstva je bil tokrat celo Štrukljev učiteljski sindikat. V svojem odzivu so opozorili, da uspeh učencev ni odvisen le od šole, ampak tudi od drugih dejavnikov, kot so socialna struktura učencev in njihovih družin, prizadevnost, delo in resnost učencev ter pogoji za delo na posamezni šoli. Gotovo imajo prav, da lahko šola v dobrem okolju tudi s slabšim delom doseže enake ali boljše rezultate kot dobra šola v slabšem okolju. Toda prizadevnost učencev, ki jo tudi omenjajo, nikakor ni neodvisna od kakovosti dela učiteljev. In kljub vsem tem preostalim dejavnikom naj bi po raziskavi Gašperja Cankarja z Republiškega izpitnega centra, ki jo je navedla Mladina, kakovost šole še vseeno pojasnila približno 20 odstotkov razlik (variance) v rezultatih učencev na preizkusih znanja. To se mi nikakor ne zdi zanemarljivo. Pravica do obveščenosti Zanimiva zgodba v ozadju objavljene lestvice je večletno prizadevanje staršev in drugih zainteresiranih, da bi podatki o uspešnosti na nacionalnih preizkusih postali javno dostopni. Seveda je bilo to prizadevanje motivirano s pričakovanjem, da bi iz podatkov lahko sklepali o kakovosti šol ter s tem pomagali staršem in otrokom pri odločitvi o vpisu. Ministrstvo in učitelji očitno menijo, da je to nedopustno. Učiteljski sindikat in združenje ravnateljev sta zato pozvala ministrstvo, naj spremeni zakonodajo tako, da bo razvrščanje šol na podlagi preizkusov znanja še bolj prepovedano, kot je že zdaj. To je logika prejšnjega stoletja in prejšnjega sistema. Če menimo, da nam neki podatek škodi, enostavno prepovejmo njegovo uporabo. Za socialni mir je treba poleg arhivov Udbe očitno zapreti tudi baze podatkov o uspešnosti učencev. V našem stoletju pa imajo uporabniki javnih storitev pravico biti seznanjeni z njihovo kakovostjo. V demokratični družbi ima tudi vsak pravico, da o kakovosti javnih storitev pove svoje mnenje na podlagi podatkov, ki se mu zdijo za to pomembni. Dolžnost države kot skrbnice javnih storitev pa je, da tudi sama zbira in objavlja podatke o kakovosti. Če meni, da preizkusi znanja niso pravi vir, naj vzame druge, bolj verodostojne podatke in zagotovi ustreznejše analize. Ne damo se preštevati! Spodbujen s takšnim razmišljanje sem Službi za odnose z javnostmi na ministrstvu poslal elektronsko sporočilo in jih prosil za nekaj pojasnil. Ali ministrstvo ali druge pristojne ustanove objavljajo podatke o kakovosti šol, ki bi bili metodološko ustreznejši od sporne lestvice? Kaj priporočajo staršem, kje in kako naj se informirajo o kakovosti šol, ko se odločajo, kam vpisati svoje otroke? In ali morda tudi za visokošolske zavode ministrstvo ali drugi pristojni objavljajo kakšne podatke o kakovosti, recimo o uspehu, znanju in zaposljivosti diplomantov? Vsebinsko so odgovori potrdili moje domneve. Ministrstvo ali druge državne ustanove ne objavljajo nobenih podatkov o kakovosti osnovnih, srednjih ali visokih šol. Staršem zato priporočajo, da se o delu in dosežkih šol informirajo iz publikacij, ki jih pripravljajo šole same po lastni presoji. Zatrdili pa so mi, da je "bilo v zadnjih letih razvitih in implementiranih več instrumentov za analizo kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela". Žal so pozabili povedati, kje so rezultati teh "instrumentov" javno objavljeni. Resnično presenetila pa me je utemeljitev takšnega stanja. Ministrstvu se namreč to, da ni javno dostopnih podatkov o kakovosti dela šol, nikakor ne zdi problematično. Nasprotno, to se jim zdi lepo in prav. Takole so mi napisali: "Odločitev o tem, ali država sestavlja lestvice ali ne je odvisna od umeščenosti izobraževanja v družbeni sistem, tradicije ter tega, kakšno naj bi bilo poslanstvo šole. V družbah, kjer je izobraževanje predvsem stvar posameznika, in ne javnega dobrega, je tudi način financiranja, položaj šol, pričakovanja...V sistemih, kjer se od šol pričakuje, da delujejo predvsem kot podjetja, je logično tudi sestavljanje lestvic." (Opravičujem se za nejasni drugi stavek in tipkarske napake, ampak gre za dobesedni navedek.) Tudi učiteljem in ravnateljem se zdi že sama misel o ocenjevanju njihovega dela nevzdržna. Štrukljevi sindikati so napisali, da enostransko rangiranje šol povzroča učiteljem in učiteljicam nepopravljivo škodo ter spodbuja napačna sklepanja o kakovosti njihovega strokovnega dela. Združenje ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol pa je v svojem sporočilu potožilo, da so že deležni pritiskov občin, ki jih pozivajo na odgovornost zaradi slabih rezultatov šol na nacionalnem preverjanju znanja. Seveda se nobeden od njih ni potrudil povedati, kakšen način ocenjevanja njihovega dela bi se jim zdel primeren in kaj so sami naredili, da bi bili starši ustrezno obveščeni o kakovosti šol. Očitno oni delajo dobro, za vse slabe rezultate pa so krive socialne okoliščine in država, ki ne da dovolj denarja za boljše pogoje dela. Vključno s plačami, seveda. Ideološki odpor Ministrstvo in sindikati niso pozabili poudariti, da je razvrstitev šol pripravila zasebna fakulteta, in očitno jim je šlo še posebej v nos, da so se visoko uvrstile tudi nekatere zasebne šole. To je odraz miselnosti, ki trud za kakovost in čim boljše dosežke ter primerjanje rezultatov povezuje z zasebnim sektorjem, medtem ko naj bi v javnem veljala drugačna načela, očitno predvsem načelo nemerljivosti in nepreglednosti. Kakor po naključju se je ravno v tem času s še enim napadom na domnevno nekakovostno zasebno konkurenco javnemu šolstvu oglasila Metka Tekavčič, dekanka Ekonomske fakultete, predsednica sveta za visoko šolstvo in, seveda, politična kolegica sedanjega ministra za šolstvo. Žal ima določeno težavo – glede na to, da ne obstajajo javno dostopni podatki o kakovosti šol in da tega po mnenju ministrstva niti ni treba meriti, bo svojo trditev o nekakovosti zasebnega šolstva težko dokazala. Najbrž je dekanka prav zaradi pomanjkanja boljše metodologije uporabila kavarniški argument, da so zasebne šole slabe, ker nimajo redno zaposlenih profesorjev. Nisem slišal, da bi se ministrstvo ali sindikati burno odzvali na to očitno metodološko poenostavitev, ki je žaljiva do vseh, ki ne glede na obliko delovne pogodbe pošteno opravljajo svoje delo. Prav tako nisem opazil, da bi se komu zdelo sporno, da javne fakultete vodijo profesorji, ki so hkrati vplivni strankarski politiki. Ob takšni miselnosti bi bila z gnusom zavrnjena vsaka metodologija ocenjevanja šol. Težava namreč očitno ni metodologija, ampak razvrščanje samo. Mar res še vedno živimo v družbi, kjer se je treba pretvarjati, da vsi delamo enako dobro in smo enako uspešni, o razlikah pa lahko govorimo le naskrivaj?