Pravi luksuz

V ponedeljek me ne bo v službo. Imela bom zmenek s svojim osebnim bančnikom, za njim s svojo novo osebno nepremičninsko agentko, za njo pa z novo osebno svetovalko pri turistični agenciji. Približno tako. Sanje vsakega Slovenca, tudi tistega, ki pravzaprav sploh ne sodeluje pri loteriji. Zakaj bi, ko pa so nam na televiziji lepo razložili, da je večja verjetnost, da boš pri naključno vtipkani telefonski številki na drugi strani zaslišal glas predsednika Slovenije, kot pa zadel sedmico. Ostali izbiramo tiste številke, ki bi lahko zadele milijone, in si želimo, da bi sedmico vendarle že izžrebali. Sploh tisti, ki nimamo navade obiskovati loterijskih blagajn vsak teden sproti. No, dvakrat na teden. Ampak vseeno sodelujemo, ker se nam zdi, da imamo tako vsaj neko možnost. Da imamo pravico do upanja in pritoževanja. Približno tako kot takrat, ko se udeležujemo volitev, pa čeprav se potem izkaže, da naš glas ne pomeni nič. Ko gre za nekaj takega, kot je loterijski zadetek, nam je tistega 0,0000065 odstotka dovolj dober razlog, da si mislimo, zakaj pa ne bi doletelo mene? Ironično si ravno nasprotno mislimo ob vsaki bolezni – zakaj ravno jaz? Nikoli nisem imela kakšne dobre teorije o stvareh, ki se zgodijo z razlogom; kot človek z akutnim pomanjkanjem vere ne verjamem v usodo. Verjetno bi bilo lažje, če bi verjela v nek večji načrt in namen, a na žalost sem precej prepričana, da je vse skupaj bolj ali manj naključno. Brez višjega cilja. Tako kot nastanek sveta in tako kot njegov bodoči konec. Tukaj se z Larsom Von Trierjem kar strinjava.

Ker smo obsedeni s tem, da ima vse svoj namen, pomen in cilj, tudi loterijske številke izbiramo po nekih nam logičnih ključih; vzorčkih, datumih, s seštevanjem in odštevanjem. Večinoma. Moje so izbrane naključno, zadele niso še nič. Rada bi rekla, da vedno iste številke vplačujem zato, ker sem strašno zvest tip človeka, ampak v bistvu sem še bolj kot to lena in se mi ne ljubi vsakič znova izbirati in preštevati številke. Tako kot se mi ob loterijskem zadetku ne bi več ljubilo hoditi v službo in bi delala le še zase. Nič me ni strah odvečnega časa, saj kaj takega ne obstaja. Že samo s stvarmi, ki jih nikoli ne počnem, ker pač nimam časa, bi lahko uspešno zapolnila več let. Strah me je, da bom na koncu poti razmišljala samo o vsem, kar sem hotela početi, pa nisem.

Z denarjem si menda ne moreš kupiti tistih najpomembnejših stvari v življenju. Saj veste – zdravje, ljubezen in sreča, ki je tako ali tako posledica zdravja in ljubezni, v prvi vrsti pa rezultat pravega odnosa do življenja in vsega, kar pride z njim. Pravega odnosa si res ne moreš kupiti, a če imaš dovolj finančnih sredstev, si lahko kupiš psihiatra, psihologa, pa še kakšnega bioenergetika za povrh, da bo mera prava. Z zadostno količino denarja imaš pač boljše izhodišče za marsikaj. Z denarjem si tako morda res ne moreš kupiti zdravja, a vsi vemo, da se nam zdravniki, ki jih obiščemo samoplačniško, praviloma posvetijo bolj kot sicer.

Vsega tako ali tako nikoli ne moreš imeti, a z denarjem lahko kupiš nekaj, kar je na tem svetu morda najbolj bistveno – čas. Luksuz časa je največji luksuz na svetu. Ne ciljam na večno ali vsaj daljše življenje, govorim o luksuzu tega, da svoj čas razporejaš zgolj in samo po svojih željah. Vem, čas je relativen, a dan ima v vsakem primeru le 24 ur. Zato nočem Nobelove nagrade, konja in draguljev iz Tiffanyja; hočem spati sedem ur vsako noč, pogledati kakšno dobro serijo, več kot en film na teden, prebrati več kot eno knjigo v dveh mesecih, se naučiti kuhati kaj nemogočega in risati. Stiskati glino. Posvetiti ves dan preizkušanju sladoleda. Karkoli. Menda je tako, da manj časa kot imaš, bolje se ga naučiš organizirati. Ampak nočem organizacije. Nočem bazena, stanovanja na Manhattnu, zasebnega maserja ali le veselja ob tisti uri, ki si jo ukradem zase. Hočem čas za vse hobije, knjige in zmenke, ki jih odlagam. To je luksuz. Zato mi ne govorite, da z denarjem ne moreš kupiti vsega, če je vse, kar hočem, le ekskluzivna pravica do časa, ki ga imam. Na koncu poti bi mi bilo čisto vseeno, če nikoli ne bi imela uspešne kariere, tretje diplome in torbice birkin. Zamenjam jih za neobremenjen teden v pižami s sestavljanko pred sabo. Ja, no, pa za mir na svetu, seveda.