Politika in zaupanje

Francozom se očitno najbolj mudi v deželo Tobinovega davka, se pravi davka na finančne transakcije, s katerim naj bi Evropa odprla fronto proti finančnim špekulantom. Kot je znano, je Velika Britanija ta davek že zavrnila, večina evropskih držav pa ga vsaj na načelni ravni podpira.

No, kot kaže, se Nemcem nikamor ne mudi. Francoze pri tem sicer brezpogojno podpirajo, ampak sami bi še malo počakali. Seveda je vprašanje, kakšen smisel ta davek potem sploh ima, če ga sprejme samo Francija. Jasno je, zakaj se Franciji tako mudi: prihaja ura resnice za Sarkozyja, zato pri volivcih nujno potrebuje kredibilnost. Za to pri volitvah konec koncev tudi gre: volivci zaupajo svoj glas nekomu, ki ga imajo za zaupanja vrednega. Lahko bi se reklo, da je zaupanje tista najbolj prefinjena politična vez, ki v demokraciji politika povezuje z demosom. Z drugimi besedami: brez nekega minimalnega zaupanja ni demokracije!

Merklova je očitno presodila, da ima za vzpostavljanje zaupanja še dovolj časa. Nastaja vtis, kot da nemško-francoski vlak stoji prižgan na postaji in čaka potnike, teh pa ni, ker ne vedo niti tega, v katero smer bo vlak na koncu odpeljal.

Najbrž si približno tako slovenska politika razlaga to dogajanje. Ne glede na to, kaj politiki govorijo, iz prikazanega je mogoče sklepati, da se nikomur nikamor ne mudi. Kot da imajo čas, da se volivcem primerno oddolžijo za izkazano zaupanje in jim uprizorijo nepozabno dramo. Pa ne Cankarja, on je vendar preveč zatežen, on je za starce, on v družbi s Prešernom še vedno visi na stenah srbskih šol … o ne, slovenski politiki uprizarjajo ionescojevsko dramo, ki ni bila sicer še nikoli napisana.

Gledalec, ki je sposoben do vsega skupaj vzpostaviti neko zdravo distanco, se je ob včerajšnjem glasovanju gotovo narežal do onemoglosti. To je bil tisti smeh, ki te na srečo pograbi le od dvakrat do trikrat na leto, ko te bolijo vse mišice in ti iz oči derejo solze. Če se parafrazira neki pokojni Tovariš z brki: zaupanje je kul, ampak nadzor je pa zakon! (Ampak le kje je potem prostor za "sproščenost"? Ali niso gospodje tovariši nekoč obljubljali "sproščene Slovenije"?)

Kakorkoli že, kandidat za mandatarja je spoznal, da se bo moral še veliko naučiti. Mimogrede: le zakaj toliko ljudi v Sloveniji misli, da so vloge menedžerja, politika in dramskega igralca bolj ali manj poljubno izmenljive? Ali je šlo pri vsem skupaj res za slabo presojo predsednika republike? Pravzaprav ne, glede na njegov poudarjeno formalistični slog je bila izbira pričakovana in konec koncev tudi povsem legitimna. Formalist ti je lahko všeč ali pa ne, toda očitati mu formalizem je nesmiselno. Obstaja pa vprašanje za izkušene politike na desnici: glede na to, da so kot stari mački takoj videli, kam pes taco moli, ali je bil res potreben ves ta teater? Ali drugače: je njihova paranoja res že tako velika, da si ne zaupajo več niti med sabo?

Včerajšnji teater je med drugim na najnazornejši način tudi pokazal, v čem je glavni problem današnje Evrope: vse bolj očitno postaja, da je mnogo bolj od gospodarske usodna politična kriza. Ta pa ne pomeni pravzaprav nič drugega kot krizo zaupanja. Brez zaupanja pa, kot že rečeno, ni z demokracijo nič.