Usedel sem se za mizo in naročil hrano, potem pa je mojo pozornost pritegnil precej glasen pogovor pri sosednji mizi. Pogledal sem tja: kaj sem zagledal?
Koncept sodobnega podjetništva Trije ljudje, niti ne več najmlajši, so vsak s svojo kavo in najnovejšim prenosnim računalnikom v žaru poslovne debate diskutirali o prenovi spletne strani, ki so jo pripravljali za svojo stranko. Razpravljali so o tem, ali je zamišljena nova podoba te strani dovolj učinkovita, in tudi o tem, kako bodo to spletno stran ustrezno spromovirali. Videlo se je, da imajo že kar nekaj izkušenj v poslu, kjer delujejo. To ni bil pogovor sveže pečenih podjetnikov, temveč debata izkušenih ljudi, ki vedo, kaj delajo. Nekaj časa sem jih poslušal in skušal ugotoviti, zakaj so se za delovni sestanek sestali kar v lokalu. Potem se mi je končno posvetilo: tu so se sestali zato, ker pisarne sploh nimajo, saj delajo kar od doma. Zavedel sem se, da imam pred seboj tri primerke nove podjetniške generacije, ki so svoj delovni in poslovni model utemeljili na novi paradigmi. To bi najlaže opredelil z besedami: začeti v garaži, ostati v garaži. Zadeve so se v zadnjega četrt stoletja na tem področju namreč precej spremenile.
Podjetništvo v devetdesetih Če ste svojo podjetniško dejavnost iz nič začenjali v 90. letih prejšnjega stoletja, je bil poslovni model napredovanja podjetja precej jasen in povzet iz dolgoletnih obstoječih poslovnih praks. Začeli ste v taki ali drugačni garaži, torej s čim manjšimi fiksnimi, operativnimi stroški, potem pa ste se, če vam je dejavnost rasla in posel uspeval, sčasoma preselili v najete ali (morda pozneje) kupljene poslovne prostore. To je bil običajno velik, morda celo največji preskok, saj je s seboj prinesel precejšnje povečanje fiksnih stroškov, podjetje in lastnika pa je silil v resnejšo organizacijo in prestrukturiranje posla, ki je omogočilo nadaljnje delovanje na teh višjih osnovah.
Kriza kot podjetniška metla Tak koncept delovanja in poslovanja je bil v Sloveniji bolj ali manj v uporabi do začetka krize v začetku leta 2009. Ta je pristrigla peruti mnogim manjšim podjetnikom v dejavnostih z nizko dodano vrednostjo, ki so z nakupom ali najemom prevelikih prostorov in/ali delovne opreme ter strojev trčili v veliko zmanjšanje tržnega povpraševanja za svoje storitve in/ali proizvode. Tisti, ki niso bili dovolj fleksibilni in prilagodljivi, tega stresa poslovno niso preživeli, za seboj pa so, ker niso mogli plačevati svojih dolgov, vlekli tudi tiste, ki so načeloma zdravo poslovali. Spomnim se, da smo pri naši trgovski dejavnosti v letih 2010 in 2011 skoraj tedensko vlagati izvršbe zaradi neplačila dolgov svojih poslovnih partnerjev in nekaj jih ni bilo nikoli plačanih, ker so bila podjetja ali blokirana za nedoločen čas ali pa so za vedno odšla v stečaj.
Krizni model podjetništva Kriza je, poleg vsega drugega, s seboj prinesla tudi nove poslovne podjetniške modele. Ker se najbolj spoznam na založništvo, sem to seveda najprej začel odkrivati na tem področju. V nasprotju s tradicionalnimi založbami, ki imajo jasno postavljeno poslovno strukturo z vsemi osnovnimi funkcijami (uredniškimi in poslovnimi) in kjer gre za klasična podjetja z jasnimi delovnimi mesti, delovnimi prostori in konvencionalnim poslovnim vedenjem, so bile nove založbe, ki so nastale po začetku krize, že precej drugačne. Nove založbe so imele in imajo v obliki rednih delovnih mest ohranjeno zgolj svoje čvrsto jedro, ki je ponavadi, če gre za klasično gospodarsko družbo, neposredno povezano tudi z lastništvom založbe. Te založbe tudi delujejo po drugačnem poslovnem principu. Poslujejo z izjemno nizkimi fiksnimi stroški, kar pomeni, da pogosto nimajo najetih niti pisarn, ampak delujejo kar od doma, kjer je tudi priročno skladišče. Nimajo nekega posebnega administrativnega ali prodajnega osebja, vse funkcije pa so združene v osebi ali dveh, ki nadzorujeta nastajanje novih knjižnih naslovov od ideje do natisa. Druge poslovne funkcije, kot so oblikovanje knjig in njihova distribucija ter prodaja po knjižnicah in knjigarnah, so pogosto ločene od same založbe ter predane v podizvajanje drugim, specializiranim podjetjem. Kar je najbolj zanimivo, pa je, da vse kaže, da to ni začasen, temveč kar stalen poslovni model.
Manjša gospodarska rast, a boljša kakovost življenja Na svoj način v svoji najnovejši knjigi Družba ničelnih mejnih stroškov, ki je pravkar izšla tudi pri nas, to problematiko analizira ameriški ekonomist in aktivist Jeremy Rifkin, ki ga najbolj poznamo po njegovi knjigi Konec dela. Rifkin trdi, da svetovni bruto družbeni proizvod po veliki recesiji raste vse počasneje. Tako po njegovem mnenju ni zgolj na rovaš cene energije, demografije, počasnejše rasti delovne sile, potrošniških in državnih dolgov itn., temveč tudi zato, ker je vse več dobrin in storitev, predvsem tistih iz digitalnega univerzuma, skoraj ali povsem brezplačnih. Zaradi tega se dejansko manj kupuje na trgu, poleg tega pa so izdelki, ki jih kupujemo na trgu, vse redkejši, saj vse več ljudi redistribuira in reciklira že kupljeno blago v t. i. ekonomiji souporabe, s čimer podaljšajo njegovo življenjsko dobo, kar prav tako spremlja izguba družbenega proizvoda.
Vse več porabnikov se tudi odloča za dostop namesto za lastništvo in raje plača za omejen čas uporabe izdelkov, kot so kolo, igrače, orodje in podobni predmeti, pri čemer je lastništvo avtomobila ena od najočitnejših sprememb.
Lastništvo ali souporaba avtomobila Kot ugotavlja Rifkin, smo na primer priča povsem spremenjenemu pogledu na avtomobil. Ta je včasih predstavljal ključen vidik samostojnosti, mobilnosti ter svobode in je bil najdragocenejši del zasebne lastnine. Dolgo je veljal kot obred prehoda v svet lastniških razmerij. Internetna generacija pa po Rifkinu o svobodi ne razmišlja več v smislu pravice do izključevanja drugih, temveč v smislu povezovanja z drugimi. Zanje je "svoboda možnost optimiziranja življenja, ta pa se uresničuje z raznolikostjo doživetij in najširših navez v različnih skupnostih. Merilo za svobodo je dostopnost do drugih v mrežah, ne pa lastništvo zasebnega imetja." To se kaže tudi v odnosu do avtomobila. Rifkin citira raziskavo voznikov, starih od 18 do 24 let, med katerimi je skoraj polovica anketiranih izjavila, da imajo raje internetni dostop kakor lasten avtomobil. Ko so tri tisoč potrošnikov t. i. milenijske generacije, rojene torej v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja, vprašali, katere od 31 blagovnih znamk imajo najraje, se med prvih deset ni uvrstilo nobeno avtomobilsko podjetje, ampak večinoma le internetna podjetja in storitve. Vsi ti sodobni družbeno-ekonomski trendi so se mi odvrteli pred očmi, ko sem jedel svojo malico.
Sklep Medtem je trojica končala pogovor. Pospravili so svoje notesnike in odšli iz lokala proti parkirišču. Stopil sem za njimi, da bi videl, s kakšnimi avtomobili se vozijo. Ne vem, ali sem bil spet presenečen nad tem, kar sem videl. Eden je odklenil svoje kolo, potem pa so se vsi trije pogovarjali še naprej. Malce pozneje je pred lokal pripeljal taksi. Poslovili so se. Druga dva sta vstopila vanj in se (najbrž) postopoma odpeljala vsak nazaj na svojo lokacijo. Biti brez pisarne je eno, sem si mislil. Biti brez pisarne in še brez avta pa je res že čisto nekaj drugega. To je absolutno radikalno znižanje življenjskih stroškov, sem modroval. Da o gospodarski rasti niti ne govorimo. Potem sem se z avtomobilom odpeljal nazaj v svojo pisarno.
0
