Pojdite k vragu

Prejšnji teden sem nastopil novo službo. Čestitke so deževale, stiski rok so se vrstili. Zanimivo, kako ljudje opazijo take nepomembne novičke. Najbrž gre za neke vrste selektivno pozornost. Kakorkoli že, polni naziv delovnega mesta je v. d. generalnega direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost. Imenitno? Morda. Za marsikoga bi ta služba pomenila utelešenje sanj. No, tisti je najbrž ne bodo nikoli dobili. Moj odnos do te službe je nekoliko drugačen. Nisem funkcionar, kar je imenitno, saj je ta status nezdružljiv s celo vrsto zadev. Kar mi ne diši. Sem "uradnik na položaju". Kar pomeni, da me lahko prvi kadrovski cunami ali pa le majcen val odneseta iz uradniškega sistema. In prav je tako, ljudje morajo krožiti in nihče ne sme dobiti dosmrtne pravice do delovnega mesta. Te si ne želim in sinekure so itak nekaj ogabnega. Dosmrtnega predsednika smo v rajnki državi že imeli, pa se ni dobro končalo.

Kaj bom počel, ko ne bom več uradnik? Nič posebnega, znova bom postal visokošolski učitelj in raziskovalec. Kar sem bil, preden sem sprejel ministrovo ponudbo za sodelovanje. Priznam, da se za to nisem kar tako odločil. Konec prejšnjega leta sem ravno končal petletni mandat vodenja majhnega javnega inštituta in je bilo dovolj. Želel sem si raziskovati, predavati, predvsem pa potovati in gostovati po tujih univerzah. In urnik je bil poln! Naslednje leto in pol me skoraj ne bi bilo v Sloveniji. Ravno sem dobil zelo zanimiv evropski projekt, na katerem bi lahko delal naslednji dve leti. In ob tem hodil na tuje univerze … Lahko si predstavljate, da se mi je tistega 2. februarja, ko me je Žiga poklical ravno, ko sem bil na tranzitu na dunajskem letališču na poti na tečaj za profesionalno potapljaško licenco na Rdečem morju, malce kolcnilo. Če sprejmem, bo vse, kar sem lepega načrtoval zase, šlo po zlu.

Ampak Žiga me je hitro razorožil. V bistvu me je dobil na poceni "finto". Nekako tako, češ dosti si pisal in govoril, kaj je treba v visokem šolstvu in znanosti narediti. Ali samo pišeš in govoriš, ali pa si dejansko pripravljen tudi kaj narediti? In kaj naj človek na to reče?

No, zdaj sem tu. Prvi teden je bil divji. Rebalans. Ampak sem imel čas tudi za začetek dela na sistemu. Dela se veselim, pa čeprav bom naslednje leto in pol oziroma še dlje po večini v Sloveniji. Čeprav ne bom mogel skoraj nič predavati. Čeprav bodo zanimiv EU-projekt delati moji nekdanji sodelavci.

Za konec. Kar nekaj mojih znancev je do zdaj že zasedlo pomembne položaje. Postali so ministri, državni sekretarji, direktorji direktoratov, predsedniki uprav in še marsikaj. Zanimivo, kako veliko pomembnih položajev je … Ko ga zasedejo, vsi zbolijo za isto boleznijo, ki bi ji lahko rekli nemi telefon. Ko dobijo položaj, se njihovi mobiteli ne oglasijo več. Dragi vsi, meni se to ne bo zgodilo. Vesel bom vsakega klica vseh znancev, prijateljev in dobronamernežev. Vesel bom vsake ideje o izboljšanju visokošolskega in znanstvenega prostora in vsako vredno razmisleka bom predstavil ministru. Tistim, ki me boste kontaktirali, da bi vam pomagal priti do kakšne neupravičene koristi, pa sporočam le: pojdite k vragu!