Perestrojka Danila Türka

Imamo tri kandidate: a sta dva od njih del težave, ne rešitve, kajti njuna javna retorika je diametralno nasprotna resničnemu stanju. O tem se je bilo mogoče prepričati na dveh večjih soočenjih, ki smo ju videli do zdaj. Prvo je bilo v torek na RTV SLO, postreglo pa je z nekaj presenečenji. Tako Danilo Türk kot Borut Pahor sta pokazala vitalni interes za pridobivanje volivcev, ki so tradicionalno naklonjeni prostoru, zaobsežem v tistem, kar predstavlja Milan Zver. Danilo Türk se je prav očitno potrudil v smeri narodne sprave in se poskušal predstaviti kot človek, ki ga vprašanja in težave desnosredinskega volilnega prostora zelo zanimajo. Tega ni storil prvič. Leta 2007 je Mitjo Gasparija pri preboju v drugi krog premagal tako, da se je umetno soočil s predsednikom Zveze borcev, Janezom Stanovnikom. Opozarjal je namreč na kritično pomanjkanje avtonomnosti, ki ga je partizansko gibanje v Sloveniji doživljalo zaradi primata komunistične partije. Tako je postal zanimiv tudi za volivce, ki so jim "režimske" interpretacije državljanske vojne nezadostne in segajo globlje po resnici. A je po inavguraciji v Gregorčičevih dvorih to premeteno pozabil in se lotil odnosov z narodom na skrajno trd, zgodovinsko neupravičen in etično otrdel način (mrtvi v Hudi jami so bil na primer drugorazredna tema). Kar ni odgovarjalo tisti "viziji", ki sta jo matična SZDL (tam je bil v službi) in Zveza komunistov Slovenije ob osamosvojitvi oblikovali kot svojo platformo, je konsistentno zavračal. Bil je celo trši, manj popustljiv in ideološko bolj zagnan kot Milan Kučan, a to ni kompliment, ne za prvega ne za drugega. Njegov javni nastop na nacionalni televiziji je bi s tega stališča do konca neiskren, machiavellijevski, če ta izraz razumemo kot potrebo po oblasti za vsako ceno.

Borut Pahor je bil tudi tu enak svojemu "kolegu", saj sta oba izšla iz organizacij, za katere smo ob koncu osemdesetih let upali, da ostanejo za vekomaj v zgodovini. Če je Danilo Türk izšel iz Socialistične zveze delovnega ljudstva, je Boruta Pahorja porodila partija sama, ZK-SPD (Zveza komunistov – stranka demokratične prenove), kot se je ob začetku njegove kariere ta organizem imenoval. Nekaj časa je bil tam celo predsednik. Ne bomo presenečeni, če ugotovimo, da se je od vseh totalitarnih sistemov, ki jih pozna sodobna zgodovina, prav komunizem (v vseh pojavnih oblikah in metamorfozah, mutatis mutandis) najdlje obdržal na oblasti, preprosto zato, ker so bili njegovi pripadniki neverjetno spretni v zvijačah, s katerimi so odrivali konkurenco. Ko bodo čez pet let obhajali stoletnico oktobrske revolucije, bo pod neposrednim vplivom te ideologije še vedno država z največ prebivalci na planetu, pa serija satelitov v Aziji (in Afriki). Če ne bi bilo Mihaela Gorbačova in perestrojke, bolje, če se ta ne bi začela nenadzorovano odvijati, najverjetneje ob koncu osemdesetih let tudi v vzhodni in srednji Evropi ne bi prišlo do nobenih sprememb.

Danilo Türk in Borut Pahor sta se oblikovala znotraj izročila totalitarne ideologije, prvi nekoliko bolj (ker je starejši) kot drugi, a oba v zadostni meri, da prek tega vplivata na dogajanje v domovini. Temeljna metodologija, ki jo je komunistična doktrina uveljavljala v Sloveniji, je tako imenovan dolomitski pakt. To pomeni, da boš bodisi pridobival zaveznike zunaj partije in jih potem porabljal za svoje cilje (NOB in dolomitska izjava) bodisi boš kot volk v ovčji koži vstopal v tuji (desnosredinski) prostor in se razglašal za nekaj, kar nisi. Vse spet z istim namenom, namreč da pridobiš ljudi (njihove glasove) za svoj namen.

Borut Pahor je bil za razliko od Danila Türka na prvem soočenju na nacionalni televiziji bolj drzen. Svoje življenje je najprej "zastavljal" za zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Gledalce je najprej zbodlo, kako da se ni učinkovito potrudil poleti, ko je šlo zares, in svoj vpliv "zastavil" v poslanski skupini SD, da bi to ustavno spremembo podprla. Rešitev je na dlani: bodisi se okrog zapisa pravila v ustavo spreneveda, bodisi nima nikakršne moči v stranki (ki jo je desetletje in pol vodil). Tako ena kot druga alternativa pomenita globoko nezaupnico njegovi predsedniški kompetenci.

Nadalje je zagovarjal tezo, da je njegova vlada z zadolževanjem ohranjala socialno državo pri življenju. To je spet demagoška retorika, kajti zadolževanje potaplja socialno državo. Še toliko bolj nesmiselna pa postane ta trditev v luči dejstva, da so prav pod njegovo vlado dobesedno deset tisoči (in njihove družine) ostali brez služb, varnosti, prihodnosti, skratka vsega, kar pojmujemo prav pod pojmom socialna država.

Ko se je spet dal na tnalo glede tako imenovanega AUKN in trdil, da mora v takšni obliki ostati, pa če se planet preneha vrteti okrog sonca in svoje osi, smo se spet spomnili, da je bilo v javnosti poslovanje prav tega spačka označeno kot "mafijsko", "kriminalno", vse to s podprtimi dokazi. Spet je človek lahko zaslutil, da je nekdanji predsednik vlade vse, samo iskren ne.

Najbrž sta tako Borut Pahor kot Danilo Türk ugotovila, da jima takšna retorika lahko prav toliko škodi kot koristi – ljudje namreč z vsako izkušnjo postajajo bolj pozorni – pa sta "iznašla" še en način, kako "nagovarjati" volivce. Imenuje se molk v slonokoščenem stolpu, navzven pa se kaže tako, da se soočenj ne udeležuješ. Vendar je tišina lahko kdaj zgovornejša od besed. To se je včeraj že drugič zgodilo na TV 3, kamor Türk refleksno ne upa priti, Pahor pa koraka v njegovi sledi. Politik, ki se sredi volilne kampanje ne udeležuje njenih aktivnosti, je sumljiv, še toliko bolj, če to konsistentno ponavlja.

Pri Danilu Türku je to "Peterletov sindrom", ki se ga še predobro spomni. Namreč: Lojze Peterle je že eno leto pred predsedniškimi volitvami 2007 veljal za absolutnega favorita. Ljudi je "tolažil" s tem, da je pred njim samo še formalni akt, ko bo treba skrinjice odpreti, glasove prešteti in v prvem krogu razglasiti zmago. Peterle je res zmagal v prvem krogu, vendar s premajhno razliko glasov, kar se je pozneje pokazalo za usodno. Volilni štab Danila Türka v teh dneh ugotavlja podobno dejstvo: Türk nima takšnega presežka glasov, da bi mu zagotavljal premoč tudi v drugem krogu. Ker se Pahor in on trudita z desnosredinskimi volivci, je refleks glasovanja v drugem krogu prav toliko nepredvidljiv kot Gorbačovova perestrojka. Edini način, ki ga je zdajšnji predsednik "potuhtal", da se takšnemu scenariju ogne, je statiranje in odstotna drža na soočenjih. To pa ima spet nepredvidljive učinke.

Prav zaradi tega so predsedniške volitve 2012 zgodovinske: imajo potencial neverjetnega upanja, vendar le pod pogojem, da se bodo ljudje potrudili razumeti, za kaj – v zgodovini in sicer – gre.