Oziranje po evropskih alternativah

Ali se bo zdaj Hollandu morda pridružil Sigmar Gabriel, vodja SPD? Načelno podporo sicer ima, kaj več pa po mnenju poznavalcev niti ne pričakuje. Dejstvo je, da so takšne poteze vedno tvegane – namreč tvegane za obe strani. Ob tem je treba tudi opozoriti, da se bo moralo vodstvo SPD s Hollandom šele dobro spoznati, kajti do zdaj se je družilo predvsem z Aubryjevo in Straussom - Kahnom.

Morebitna Hollandova zmaga bi najbrž precej spremenila trenutno razpoloženje in naravnanost znotraj EU. Vprašanje sicer je, ali bi se res zgodile kakšne večje spremembe, ampak vseeno, Merklova bi vsekakor dobila nekoga, s katerim bi se težje pogovarjala. Po drugi strani pa bi to brez dvoma vplivalo tudi na nemško notranjepolitično sceno, ne gre namreč pozabiti, da so naslednje leto volitve tudi v Nemčiji.

Ravno včeraj je Forsa objavila najnovejše rezultate javnomnenjske raziskave: CDU/CSU 38 %, SPD 27 %, Zeleni 13 %, FDP 3 %, Linke 8 %, Pirati 7 %. Dobra novica za Merklovo je, da se trend stranke izboljšuje, slaba pa ta, da so koalicijski liberalci še naprej "zunaj". Njena priljubljenost med Nemci že nekaj časa raste. Več kot očitno je, da se je skrajno populistična zgodba o neodgovornem jugu, ki je kriv za skoraj vse evropske težave, med ljudmi uveljavila. Razumljivo, človek se vedno težko upre skušnjavi, da za svoje težave okrivi druge.

Povsem drugače je s SPD, ki svoje zgodbe pravzaprav sploh nima. Še huje, zdi se, da socialdemokrati tudi sami verjamejo zgodbi Merklove. Najbrž se ravno zato izogibajo frontalnih napadov nanjo. Kot pravi Gabriel: "Naš nasprotnik so finančni trgi, socialna razklanost v Nemčiji – to sta temi, ki bosta naslednje leto zagotovo tudi v središču predvolilnega boja." Njihov najnovejši spot (http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=U70ZnAjYQ3o) kaže, da se bodo osredotočili na varne teme, torej predvsem na kritiko kazinokapitalizma in finančne industrije ("Mnogo nas je – demokracija namesto oblasti bank"). Težava je v tem, da ima podobno retoriko tudi Merklova. Zanimivo pri kanclerki je, da pogosto govori kot socialistka, vendar pa se po tem, ko preide od besed k dejanjem, praviloma vedno spomni, kateri stranki v resnici pripada. Veliko vprašanje zato je, ali se strategija socialdemokratov na koncu lahko izkaže za uspešno.

Ob tem ostaja seveda jasno, da SPD ne postavlja pod vprašaj kapitalizma kot takega. Gabriel se je pred nekaj tedni tudi distanciral od Linke, stranke, ki je odkrito komunistična in načeloma odklanja kapitalizem. V nekem intervjuje je izrecno zatrdil, da koalicija s tako "neodgovorno" stranko pač ne pride v poštev. Večina komentatorjev je v tem videla novo samozavest stranke, ki je prepričana, da bo lahko sestavila vlado zgolj z Zelenimi. Ampak najbrž bi se dalo vse skupaj interpretirati tudi kako drugače, namreč kot negotovost glede lastne identitete, strah, da bi stranko začeli gledati kot pretirano levičarsko. (Ko le ne bi bilo toliko prerivanja na sredini.) Mimogrede, Alexander Dobrindt, generalni sekretar CSU, je začel razmišljati celo o prepovedi Linke. Sicer ga nihče ne jemlje pretirano resno, je pa vseeno zanimivo, da si takšne debate človek v Franciji ne more niti predstavljati.

Ali ima Merklova potemtakem v Nemčiji in Evropi sploh kakšno resno alternativo? Trenutno kaže, da zgolj v Franciji, pa še tam vprašanje … SPD se bo morala še precej potruditi. Lepo bi bilo, če bi stranka prišla do spoznanja, da brez tveganja običajno ni uspeha.